nedelja, 07. februar 2010

Dom pod Renško planino

Izhodišče: cesta proti Mali Reki, nazaj po poti proti Preboldu čez Žvajgo
Čas hoje: 2 uri navzgor in dve uri nazaj čez Žvajgo
Pred dvema dnevoma je še snežilo zato sva izbrala  zasavsko hribovje za nedeljsko popoldanski izlet. V Domu pod Renško planino(664 m) še nisva bila in upala sem, da bova naredila zopet kakšno novo gaz. Seveda nama je uspelo. Avto sva pustila ob cesti za malo Reko, malo ven iz Prebolda. Markirana pot se začne takoj vzpenjati. Sva seveda zopet prva, ki hodiva po tej poti, opažam, da pogosto izbereva takšne poti, ki pozimi niso priljubljene. Kmalu sva ugotovila zakaj je tokrat tako. Hodila sva po strmem pobočju grebena, ki se konča z vrhom Gradišče. Nekako se mi je zdelo, da steza ni bila ravno zelo uhojena, čez pa je    ležalo še kakšnih 40 cm snega, pod njim pa blato ter drseče listje.                       
Za popestritev pa so čez pot ležale še mogočne bukve, ki jih je bilo kar    
                                                      
zabavno preplezati. Srnjadi je tu verjetno veliko, saj sva neprestano
opažala sledi ter tudi izkopano listje. Izgleda  kot da je divjad že lačna in
brska za hrano pod snegom.  Še malo gor in že občudujeva pravi drevored "božjih drevesc" in nato še malo gor in že gaziva sneg krepko čez kolena proti kmetiji Podbregar. No od tam pa lepo po cesti do kapelice. Tu se priključi pot iz Žvajge in zdi se nama , da je to prava avtocesta, čeprav je le ozka uhojena stezica. Še malo in po dveh urah hitre hoje sva se okrepčala s čajem v Domu pod Renško planino. Ura je bila že pozna  ampak sva se vseeno odločila, da narediva krog in greva
navzdol po poti za Prebold čez Žvajgo. Pred Žvajgo pa naj bi našla bližnjico do najinega izhodišča, kjer sva pustila avto. Pot je prekrasna zimska varianta, nič gor , nič navzdol samo ravno po pobočju Tolstega vrha, vsaj zdelo se mi je tako. Hitela sva namreč, da bi prišla pred temo. Pred Žvajgo je uhojena pot šla levo proti Preboldu, midva pa bi morala desno. Najprej sva poskusila še  čez hrib Žvajga ampak smer nama ni bila nekako prava. Obrnila sva, prižgala bateriji in se prav lepo odričala desno navzdol, kar čez drn in strn po globokem snegu, robidovjem in mladimi bukvami in upala, da bova avto bolj kot ne "trofila".  Že nekaj časa nisem hodila po temi v hribih in zopet je bilo lepo poslušati tišino gozda. Pohod je tako prekrasno uspel.