sobota, 07. november 2015

Račka vrata in JZ greben Raduhe

Izhodišče: gostišče Rogovilec
Čas: 10 ur
Razmere: raziskovalna tura, toplo, pot je kopna, orientacijsko zahtevna pot
Višinska razlika: okoli 800 m
Raduha ima več dostopov, z vzhodne strani je to položna gora, primerna tudi za turno smuko, njena severna stran pa je prepadna, polna neverjetno strmih grap, skalnatih in poraslih grebenov. 
Ponekod je strmo prehodna, divja, nepristopna, strmina je pogosto takšna kot prikazuje zgornja slika.

Tokrat sva izbrala neoznačen pristop po JZ grebenu Raduhe. V precejšni strmini se nad kmetijo Račnik vije težko sledljiva stezica. Najbolje je slediti gozdnatemu  grebenu, ki se vije navzgor. Poldrugo uro sva se strmo vzpenjala. 
Sedaj ko je nastlano polno listja in macesnovih iglic, steza občasno kar izgine. 
Ko se je pred nama prikazal podrti Račnikov stan, sva vedela, da bo orientacija naprej še bolj zahtevna.

Malo nad Račnikovim stanom je med tremi macesni potrebno zaviti desno ter prečiti tri strme skalnate grape z melišči. Pot je tu občasno označena s skalnatimi možici. Za tretjo grapo se vzpneš še rahlo navzgor in nenadoma se pred teboj odprejo veličastna Račka vrata, ko jih najmanj pričakuješ.
Sedaj sva bila že tretjič tu, pa je orientacija še vedno zahtevna. Najin namen je bil tokrat poiskati pristop po JZ grebenu na Raduho. Najini planinski prijatelji so ta pristop po brezpotju že dobro raziskali, midva pa sva vse njihove odprave zamudila. Zato sva se zadeve lotila sama.
Nisva želela vstopiti v precej krušljiv skalnat greben, ki vodi navzgor. Sva to poskusila v lanskem letu ampak ni nama odgovarjal. Levo od grebena sva našla zelo strmo grapo, ki naju je vabila v višave.
Pa sva ji sledila. Previdno, da ne bi kam zdrsnila.

Opazila sva tri votline v steni.
Smer se nama je zdela dovolj vzpodbudna, da sva nadaljevala.
Svet tu naokrog je nepopisljivo lep. Tišina da jo slišiš, 
lepa rastišča planik in avriklja ter razgibana divjina pravega planinskega raja. Blažena samota.
Proti vrhu se grapa začne zapirati, pozabila sem fotografirat, ker je bilo preveč opravka s plezarijo.
Pod nama pa se je razprostiral divji svet Raduhe v vsej svoji nepristopnosti.
Iskala sva prehode proti vrhu, ki se ga da slutiti nekje navzgor tudi takrat, ko se prebijaš skozi ruševje. Prav lepo nama je šlo. Kot sva kasneje doma ugotavljala, sva šla mimo Pomola - res izgleda kot naložen morski pomol s kamni. Fotografirala ga nisem, sedaj mi je žal.
Pa še kar navzgor in vstopila sva na zaraščen greben, ki se je vil naprej proti vrhu. Ocenila sva, da bi potrebovala še kakšni dve uri do konca vidnega dela grebena. Ker nisva bila prepričana, da nama je ostalo dovolj svetlega dela dneva, sva se raje začela počasi spuščati nazaj proti že osenčeni dolini.
Sonce pa je tako toplo grelo. 
Uživala sva na samo najini poti in v razgledih na Križevnik in Ojstrico, zato sva sestopala zelo počasi.
Še enkrat sva pogledala navzgor v najino grapo in družno ugotavljala, da je neizmerno lepa.
Sonce je prekmalu zašlo za Ojstrico, dan je sedaj tako kratek, midva pa sva bila še vedno visoko gori. 
Ni se nama mudilo v mrak soteske v dolini Savinje.
Predolgo sva se zadržala v osončenih višinah. Naslednjič bi bilo pametno prej sestopiti, sva ugotavljala enako kot že tolikokrat. Ampak razum in srce imata pogosto drugače cilje in interese. 
Kot že tolikokrat prej, sva tudi tokrat iskala svoje lastne sledi v listju nad skrito stezico, 
po kateri sva se skušala vračati, pa nisva bila vedno najbolj uspešna. 
Vseeno sva pred trdo temo varno in pravilno zaključila spust mimo vseh prepadnih sten.
Po zaključni debati in oceni najinega vzpona sva bila zadovoljna. Najino raziskovanje sva ocenila kot zelo uspešno, našla sva pravi pristop in greben za vzpon na vrh Raduhe. Sem se bova še vračala. 
Gorski svet je tu tako edinstveno divji in poln lepih presenečenj.