sobota, 14. januar 2012

Čez Vršič: Planica - Tamar

Januarja je cesta čez Vršič večkrat zaprta zaradi obilne snežne odeje in grozečih snežnih plazov. Tokrat pa je popolnoma kopna, zato sva najino pot domov začrtala od Bovca do Kranjske gore.
Ker se nama ni nikamor mudilo, sva si spotoma marsikaj pogledala, da sva kolikor toliko na tekočem s spremembami v dolini med impresivnimi vršaci.
Največje presenečenje za naju so bile te klopce, ki so postavljene na skrbno izbranih točkah. Poleg počitka utrujenemu popotniku nudijo še duhovno osvežitev z izbranimi biblijskimi citati.
Trdnjava Kluže z Mangartom v ozadju še vedno deluje zelo skrivnostno. Hribi okoli nje so prepleteni s podzemnimi hodniki, ki burijo domišljijo. In predvsem se ponovno zavem koliko časa, denarja in naporov ljudje že tisočletja žrtvujemo za vojaške zadeve. Do kdaj še? Bo kmalu prišel tisti čas, ko bomo ukinili vojaščino in vsa sredstva in prizadevanja preusmerili v humane cilje? Da nasitimo vse ljudi in Zemljo spremenimo v planet obilja.
Takrat verjetno takšne klopce ne bodo imele pravega smisla, zdaj pa so to zgovoren znak, da nezadovoljstvo med ljudmi narašča.
Ko se cesta vijugavo vzpenja proti prelazu, je Jalovec tista gora, ki največkrat pritegne najin pogled. Spominjava se, kako sva pred mnogimi leti varovala najina rosno mlada sinova pri prečenju snežišča.

Na Vršiču in v Kranjski Gori se nisva ustavljala. Sončna sobota je privabila v hribe obilo ljudi, midva pa jih raje doživljava v samoti. Zato sva se podala v Planico, kjer sva pustila avto in se peš odpravila naprej v dolino Tamarja do koče. Tudi tu je bil živahen vrvež, ki pa naju ni motil. Sama koča in vzdušje v njej je bilo zelo prijetno, pa tudi njihov zelo dober (in velik!) štrudel sva si zapomnila.
Seveda pa sva si pred kulinaričnimi užitki privoščila pohodniške. Jalovec in Ponce je treba užiti tudi pozimi, da ti ostanejo v srcu.
Sončen dan se je že prevešal v hladno modrino, ko sva zadovoljna zapuščala dolino pod Poncami in se usmerila proti domu. Pa ne po avtocesti, ampak med vasicami in polji umirjene gorenjske pokrajine. Dolgo so naju spremljale še s soncem obsijane Karavanke, ki so skupaj z nama v mavričnih barvah zapuščale izpolnjen dan.