Razmere: po označenih poteh, ki pa so mestoma zaraščene ter občasno težko sledljive
Čas: skoraj 10 ur
Starejši sin nama je že vrsto lep priporočal ogled Panosa ter del Velebita nad Baškimi Oštarijami.
Tako sva za drugi dan najinih pohodov izbrala daljšo krožno pot čez dva prelepa vrhova : Panos in Stapina. Na najini aplikaciji je bila pot od Jadrine poljane do Panosa označena kot markirana pot, od Panosa čez Stapino in nazaj pa kot označena pot Via Adriatica. To daljšo krožno pot sva lepo opravila, toda z iskanjem prave steze sva se kar malo zamudila.V dolini proti Jelovi ruji pa naju je spremljalo še močno rjovenje in zavijanje živalskega sveta. Kljub vsemu pa naju samotne poti Velebita vedno privlačijo in kot začarana se znova in znova vračava v to pokrajino.
Zjutraj okoli sedme ure sva si oprtala rukzaka po tem ko sva izmerila zunanjo temperaturo 3 stopinje Celzija na višini približno 1000 m. Uživala sva v hoji v svežem jutru.
Pot z Jadrine poljane proti Jelovi ruji je na začetku zelo lepo označena in lahko sledljiva.
Po kakšni uri hoje pa je steza postajala vsebolj zaraščena in slabo vidna.
Obledele markacije so redke, steza pa tu in tam enostavno izgine.
Orientacija je bila zahtevna. Na približno pol poti (Velika Poljana) je naju razveselil
travnat vrh s pogledom v dolino.
Večkrat sva pogledala tudi nazaj nazaj na najino Visočico, ki sva jo osvojila včeraj.
V drugem delu poti pa je stezica skozi bukov gozd postala popolno nesledljiva ter zaraščena z mladimi drevesci. Kot dodatek orientacijskim težavam sva zaslišala rjovenje vsaj dveh živali,
ki je prihajalo z brega nad nama. Glasove rukanja jelenov poznava, ampak to kar sva poslušala, je bilo podobno rjovenju medvedov in ne rukanju. Lojze me je prepričal, da to nima veze z nama,
pa sva nadaljevala v najini smeri kljub dejstvu, da rjovenje ni in ni hotelo ponehati.
Z zaraščenega in z muko prehodnega gozda sva končno le ugledala novo gozdno vlako,
ki naju je rešila, saj je potekala v najini smeri. Ta pa se je priključila v lepo gozdno cesto,
ki naju je pripeljala do Jelove ruje, kjer stoji stara gozdarska koča.
Rjovenje jelena ali medveda je končno ponehalo, le še eden se je oglasil z nasprotnega brega.
Potem je bil zopet mir in tišina in po orientacijskih težavah sva se razveselila lepe ceste proti Panosu.
Dovolj sva imela zaraščenih poti, težke orientacije in rjovečih opazovalcev dol z brega.
No kasneje, ko sva zopet dobila internetni signal, sem na vsemogočnem spletu prebrala,
da je v septembru paritveni čas jelenov in da se močno oglašajo. In Lojze je zopet imel prav.
ki je nekomu služila kot tarča za preizkus strelskega znanja.
Skalnat vrh Panosa je bil že tik pred nama.
Naju je zato bolj kot vojaška zapuščina fasciniral prelep pogled na Pag in ostale otoke.
Posnela sva en kratek video, ki pa ne more docela prikazati čudovitega razgleda.
Na Panosu so razrušeni ostanki vojaških objektov na površini in pester labirint
podzemnih hodnikov in prostorov v kamnitem podzemlju.
Škoda da ni tukaj planinske koče, kajti razgled je čudovit.
Panos (1258 m) se ne more ponašati s svojo višino, lahko pa se s prečudovitim razgledom.
S Panosa sva nadaljevala najino pot proti Stapini.
Pot od Panosa do Stapine je označena kot Via Adriatica in je za spremembo dobro označena
ter zato tudi lepo sledljiva. Večino časa poteka skozi bukov gozd.
Po poti sva opazovala edinstvene skalne skulpture, ki sta jih oblikovala dež in veter.
Najlepši pa je velik in visok balvan Stapina proti kateremu vodi najina pot (slika spodaj).
Pokrajina tu naokrog Stapine je prav tako vredna ogleda.
V dolini pod Stapino je Tatekovo zaklonišče, manjša kočica s pečjo na drva in pogradi.
V bližini je tudi pitna voda.
Od zaklonišča dalje se je pot obrnila navzgor in vodi do Velikega Rujna. Po njej sva pred leti že hodila.
Tokrat sva z nje krenila v levo proti Dalmatinskim vratom ter nadaljevala
proti najinemu izhodišču nad Jadrino poljano. Tudi ta del poti je označen kot Via Adriatica,
vendar je steza v tej smeri postala zopet manj sledljiva in ponekod zaraščena.
Markacije pa so bile tukaj lepo vidne.
Steza se povzpne do Dalmatinskih vrat nato pa se spusti navzdol ter priključi slabi gozdni cesti,
ki vodi proti Jadrini poljani in najini točki, kjer sva zjutraj začela hoditi.
Na tej lepi krožni poti z mnogo presenečenji sva prehodila 21 km ter nabrala okoli 1300 višinskih metrov.
.png)
Medvedi oziroma jeleni so poskrbeli, da ta sončni dan ne bo tonil v pozabo. Velebit pa je nama vedno presenetljiv, edinstveno samoten in prvinsko lep.
Še se bova vračala.
___________
Objave
