sobota, 26. avgust 2017

Ojstrica


Izhodišče: planinski dom v Logarski dolini - Klemenča jama - Kopinškova pot na Ojstrico - Škarje -                                    Rjavčki vrh - Logarska dolina
Čas: 7 ur

Razmere: sončno in vroče


Od Planinskega doma do Klemenče jame sva v tem jutru hodila sama. 
Ob koči na Klemenči jami pa je bilo kljub zgodnji jutranji uri že živahno. 
Do Škrbine sva hodila zopet sama in pogledovala na lep greben Krofičke,
 kjer sva lansko leto hodila po lovski poti.
Kopinškova pot na Ojstrico je še vedno dobro varovana in zato poleti pritegne številne planince.
Ojstrico namreč gledava od doma vsak dan. Pravzaprav večkrat dnevno. 
Vidiva jo ob prvi jutranji zarji, sneženo pozimi in pomladi, velikokrat v oblakih ali megli. 
Bila sva večkrat na njenem vrhu, tudi pozimi, ko nama je zamrznil fotoaparat; 
nikoli pa še ne poleti na eno od avgustovskih sobot. Zdaj sva sklenila storiti še to.

Pa greva pogledat, kako je na njenem vrhu na neko soboto v poletnem mesecu avgustu. 
Rob skalne kocke je še vedno vpet  v greben Ojstrice.

Pod vrhom naju je prehitelo nekaj hitrih planincev. To se nama zelo redko zgodi.
Na vrhu Ojstrice pa je bilo spet živahno. 
Po grebenu z male Ojstrice se je vzpenjalo kar nekaj pohodnikov.
 Predvidevam, da Korošica tudi ni samevala.

Na vrhu Ojstrice ( 2350 m ) je ob 10 h zjutraj bilo kakih 15 ljudi. Nekaj glasnih, nekaj pa takih,
 ki so se umaknili malo nižje in nekako poskusili najti svoj mirni kotiček.

Še nekaj pohodnikov pa je prihajalo na njen vrh s strani Korošice. 
Odstopila sva jim mesto na vrhu in se odločila za pot proti Škarjam.

Skoraj sem že pozabila, da je tu tudi nekaj jeklenic in klinov.

Mikalo naju je, da nadaljujeva pot še čez Babe in Planjavo do Kamniškega sedla in nato navzdol do Okrešlja, pa je sonce tako vroče pražilo, da sva rajši izbrala hladnejšo pot čez Škarje navzdol.
Vmes smo izmenjali nekaj besed s fantom, ki je šel na vrh Bab, se premislil iz istega razloga kot midva in nadaljeval po najini poti čez Škarje v dolino.

Pogled na Rinke in Križ vedno očara in obudi nekaj starih spominov.
Mrzla gora v vsem svojem sijaju zgleda tudi danes osamljeno tiha.
Matkova kopa, ki ima zanimiv pristop, pa je tudi lep razglednik. Izkustveno jamčim!

Vmes sva skočila še na Rjavčki vrh in tu užila svoj gorski mir in drugo dnevno malico.

Pogled navzdol z Rjavčkega vrha v Logarsko dolino je lep. 
Od tam se je rahlo slišala poskočna glasba s takšno jasnostjo, da bi lahko ob zvokih tudi zaplesala, 
če bi imela na voljo primerno plesišče. No, pa kdaj drugič.
Mir na Rjavčkem vrhu je kljub rahli glasbi bil krepilen in poživljajoč.
Proti vrhu Ojstrice pa so se vzpenjali novi in novi planinci. 
Nekateri očitno še ne vedo koliko bolj prijetni so vzponi v zgodnji jutranji svežini dneva.
Krofička zgleda s te strani malo lažje dostopna. Kako včasih videz vara!
Rinke s Skuto so znova pritegnile najino pozornost. Je že čas za ponoven obisk?
Rjavčki vrh od spodaj navzgor z južne strani ne zgleda nič posebnega. 
Pa ga poglejte s severa v vsej njegovi mogočnosti!
Utrinek v travah nad Klemenčo jamo.
Takšne fotografije nastajajo, če ja časa v planinah dovolj tudi za meditacijo. 
Še nekaj tihožitja ... potem pa spet pot pod noge.
pa ne takoj ... še utrinek ali dva ... mogoče še tri ... kdo bi štel?
Sedaj pa v dolino in na kopanje k slapu Palenk, ki je začuda na ta sobotni dan povsem sameval. 
In tudi Logarska dolina ni bila več tako polna turistov kot prejšnje dni.  
Tudi ona bo vsak čas lahko užila svoj mir in si očistila svoje ozračje.
Proti večeru, ko sva se dodobra ohladila, sva tudi midva počasi odpeljala proti domu. 
Sonce je počasi izgubljalo svojo moč, pa tudi midva sva počasi začutila v nogah, 
da so potrebne počitka. Za nove dni in nove poti.

____________________________


sreda, 23. avgust 2017

Goličica


Pot: Vršiška cesta z ovinka št.38  -  prečenje Mlinarice - Debela peč - Goličica in nazaj
Razmere: delno oblačno
Višinska razlika: okoli 1000 m
Čas: 7 ur

Za zadnji dan potepanja po Juljicih sva izbrala Goličico. Pogled na planinsko karto pokaže,
da je vrhov z imenom Goličica,  kar nekaj. Tokrat je bila na vrsti trentarska Goličica.
Ena od dveh poti na njen vrh se prične pri 38.ovinku vršiške ceste.
V nadaljevanju je bilo potrebno prečiti Mlinarico in sicer po zagozdenem deblu v strugi.

Nadaljevanje poti nam nazorno pokažejo kamniti možici.
V dveh urah sva prečila nekaj strmih grap in se ponekod vzpenjala precej navzgor. 
Zaradi strmih pobočjih pod ozkimi prehodi je bil potreben zelo previden korak.
Neoznačena stezica se je ponekod res nepričakovano izgubila a večinoma je bila dobro sledljiva. 
Ker je skoraj povsod vodila strmo navzgor sva kmalu dosegla sedlo pod Debelo pečjo.
Gozd je pogozden z drevesi, od katerih marsikatero kaže znake težke borbe za preživetje
 v trdem okolju s pogostimi snežnimi plazovi in padajočim kamenjem.

Pod Debelo pečjo je steza zavila v levo in zopet je šla strmo navzgor.
Tudi ruševje je bilo sveže porezano, zato se je dalo lepo napredovati.

Ruševje se je razredčilo in videlo se je lahko že daleč naokrog.
Najvišji v zahodni smeri je bil seveda Jalovec ter levo najin včerajšnji Pelc.
Vrh Goličice pa je bil po dobrih treh urah strme poti že bližje.
V dolini se vije Soča, občasni hrup s vršiške ceste pa naju ni več dosegel.
Vrh Goličice je čudovit razglednik. Čeprav je visoka le 2101 m se ti zdi kot da si na strehi sveta. 
Pred nama je bil Germlajt, Planja in Razor v ozadju.
Malce desno se vidi Pogačnikov dom na Kriških podih in Stenar v ozadju, levo je Bovški gamsovec.
Prisojnik,  Zvoniki in levo grapa pod zadnjm oknom Prisojnika.

Pihavec ter Triglav.
Tu gor na Goličici bi človek kar stal in gledal okoli. Ostal bi in ne bi šel nikoli več dol. 
Neka posebna energija te ne vrhu dela srečnega in zadovoljnega. 
Neverjetno lep razgled nudi na vse strani. Na vrhu se počutiš zelo dobro.
Čeprav je Goličica po višini skromen dvatisočak in so okoliške gore višje, te to sploh ne moti.
Res je čudovit razglednik.

Okoli Jalovca  so se oblaki rahlo nabirali in občasno temneli.

Dolina Soče je daleč spodaj.

Težko je bilo zapustiti tako prelep razglednik.
Strmina je bila ponekod res takšna, da je zgledala nepremagljiva. Pa je vseeno šlo. 
Včasih res s težavo in naporom vsega telesa.
Da bi malo pomagala bodočim obiskovalcem, da ne zgrešijo poti, sva ob povratku v dolino postavila nekaj dodatnih kamnitih možicev na markantnih točkah.
Že sva bila zopet pri koritih Mlinarice.

Voda je bistra in hladna, čeprav je Mlinarica imela nizek vodostaj.
Pa se je kljub temu bilo prijetno v enem od tolmunov malo namočit in ohladit.
Res ne potrebujeva doma lastnega bazena, 
dokler je na voljo dovolj naravnih kopališč, ki so vedno neoporečno čista.
Kasneje, pri povratku domov, sva se seveda okopala, zaplavala in se posončila še ob bistri Soči,
 ki pa je bila primerno topla. Užitek brez primere!

_________________________