Pot do Grčije

 

  Ko načrtujeva pot do Grčije, nama vedno vzbudi dilemo, kako jo opraviti.

 Lahko potujeva hitro ali počasi, lahko se na poti ustavljava večkrat ali nikoli. 

Lahko si na poti privoščiva zanimive ovinke in stranpoti ali pa se enostavno prepustiva trenutnemu navdihu in greva na pot po načelu iz znane italijanske šansone: ciò che sarà sarà ...

Pa sva naredila to tako kot pred leti; po jadranski magistrali do Selin pri Starem gradu. Naslednji dan mimo Obrovca, pa za spremembo po notranjosti skozi Knin, Sinj, Vrgorac in Ploče. 

Cesta je lepa in večinoma skoraj prazna, zato jo bova gotovo še večkrat uporabila. Kmalu sva zagledala Pelješki most, ki se nama zdi še vedno zelo lep, čeprav sva ga že večkrat občudovala.

Na Pelješču sva tudi zaključila lepo preživet dan.

Kadar se voziva tu, se obvezno sprehodiva po Dubrovniku in v 'najini' restavraciji ob mestnem portu spijeva kapučino. Vsakič je malenkost dražji a vedno zelo okusen.

Tudi Dubrovnik doživljava vedno drugače.

Tokrat je pihal močan jugo, ki je nosil slani pršec z morja daleč navzgor. 

Čez noč se je veter še okrepil in ogromni valovi juga so butali na obalo ter čez njo. 

Visoke valove sva opazovala iz naselja Kupari, 

kjer sva našla zavetje pred močnim južnim vetrom, ki je pihal vso noč.

Naslednji dan sva preko Črne gore vozila v dežju. 

Na mejnem prehodu z Albanijo, za mestom Sukobin, pa se je svet skoraj ustavil.

Z dolgo kolono nestrpnih voznikov sva tudi midva čakala za prehod meje. 

Pregled dokumentov je potekal zelo počasi, pa sva si v tem času privoščila okrepčilo in tako dobila občutek, da je bil čas koristno porabljen. 

Preko severne Albanije je bil promet pričakovano zelo gost in mestoma kaotičen, 

kar naju več ne spravlja iz potrebnega ravnotežja. 

Spet je deževalo dokler nisva le dočakala sonce v južni Albaniji in takoj zavila na mestno plažo v Sarandeju, da po dežju spet zaplavava in se malo nastaviva sončnim žarkom.

 Popoldan prestopiva mejo z Grčijo za mestom Konispol.

Najina prva nočitev v Grčiji se je pričela zelo idilično s lepim sončnim zahodom na južni strani zaliva Igoumenitsa...

 

...ter opazovanjem velikih potniških ladij, ki so plule mimo. Zaliv Igoumenitsa na severni strani obroblja peščen pas obale na katerem domuje veliko popotnikov. Tam sva bila že pred dvema letoma. Letos pa sva obstala na južni strani zaliva in zjutraj sva opazila , da je ta namenjena ribičem. Zgodaj zjutraj še v jutranji temi so že prišli ribarit. Midva pa sva se odpeljala dalje.
 

___________________