V času tranzicije se dogaja marsikaj zanimivega.
Tisto, kar mediji iz dneva v dan ponujajo razdraženemu ljudstvu,
pa tudi tisto, kar se dogaja potihoma, daleč stran od oči.
Tako umira tudi veliki petrokemijski gigant,
ki je dajal kruh mnogim, še večim pa onesnaževal morje in zrak.
Ljudje, ki so ostali na cesti, so se počasi sprijaznili in si našli nove zaposlitve,
ali pa so ugotovili, da delo za sramotno nizke mezde nima smisla.
Morje pa se ne da. Jemlje si nazaj, kar mu pripada.
Človeško delo zgubi vrednost v trenutku, ko višji interes preveč zniža kriterije dopustne blaginje.
Čas bo v nekaj letih zabrisal sledove vseh človeških neumnosti, ljudski spomin pa je itak kratkega roka.
Vreme se bo zjasnilo, kot vedno doslej. Novemu rodu zgodovina ne bo pomenila nič.
Takrat ko mineva eno obdobje, se že porajajo zametki novega.
Najprej sramežljivo,
nato pa vedno glasneje in odločno,
se bo razvila ideja novopečenih lastnikov obljubljene obale...
_________________________________________
Objave
