sreda, 28. november 2012

Pogledi z drezine - Od Šmartnega do Šoštanja

Najprej je bilo treba počakat, da pripelje in odpelje vlak, potem pa je bila proga moja! :-)
Še pogled nazaj proti Gori Oljki ...  
... in naprej po ravni progi ...
... do prvega ovinka pred Gavcami in Paško vasjo.
Še en ravninski odsek.
Pred križiščem s cesto je potrebna previdnost - zapornice niso zaprte - prednost imajo avtomobili.
Prva postaja - Paška vas.
Pa naprej med Pako in Gavcami.
In zapuščam Paški kot.
Za jezom na začetku Skornega je Paka globoka. Verjetno je tu polno rib.
Občasno se proga odmakne od rečne struge ...
... in takrat so na obeh straneh travniki.
Pred lokoviškim mostom je proga spet utesnjena med Pako in hribom.
Potem se dolina malce razširi.
Proga preseka travnik mimo slikovitih hišic postavljenih malo višje v hrib...
... in skrene v sotesko. Penk.
Včasih je bilo treba presekati hrib, da je proga zadostila železničarskim normativom.
Tudi nasipi so včasih višji, včasih nižji.
Hiše v sosteski so varovane z visokimi protipoplavnimi nasipi, ki pogosto ne zadostujejo za obrambo kadar Paka podivja, kot se je nazadnje zgodilo v začetku tega meseca.
Kadarkoli se soteska vsaj malo razširi...
... se takoj pokaže kakšno majše naselje.
Ob reki je vedno lepo živeti, razen kadar poplavlja.
Če se umakneš v hrib, pa te zna ob nalivih ogrožati kakšen plaz.
Nekateri prehodi čez progo so očitno zelo redko v uporabi.
Na progi pa je tudi en tunel.
Tunel Skorno v dolžini 145 m.
Soteska Penk se čez kaki 150 m konča.
Železniška postaja Florjan.
Že se vidi naselje Metleče.
Še zadnji ravninski odsek...
... in vstop v Šoštanj.
Še pogled nazaj proti Smrekovcu, ki je zavit v oblačni kapi.
Šoštanj!  Schonstein!

Jesenski utrinki v novembru

V mesecu novembru je bilo vedno več rumenila v krošnjah dreves.
V gozdu....
... je manj temačno v jutrih.
Sonce prebuja naravo.
Ptice selivke so že zdavnaj odletele v južne kraje.
Na zahodu pa so se zbirali temni oblaki...
... medtem ko se je na vzhodu delalo prekrasno jutro...
Vse v skoraj istem trenutku toda na različnih straneh neba
Naslednjega dne pa je slika popolnoma drugačna.
Igra svetlobe in toplih barv.
Tudi sadovnjak deluje toplo in umirjeno.
Na tleh pa so lepi mozaiki, ki dnevno spreminjajo svojo podobo in sporočilnost.
 Zima se nezadržno bliža, a do takrat bo še veliko priložnosti užiti barve vedno krajših jesenskih dni.

sobota, 24. november 2012

Veliki vrh in Ojstrica


Opis poti:

planina Ravne, čez sedelce na Veliki vrh, Molička peč, po stari Kocbekovi poti na M.Ojstrico, Ojstrica, Korošica, planina Vodole, planina Jezerce, planina Ravne.
Čas: 8 ur
 
Planina Ravne ali Ravni nad Podvolovjekom, je v  jutranjih urah še samevala tako kot jaz, ki sem danes hodila samasama.
 Macesni so na tej višini že izgubili svojo zlato oktobrsko barvo.
V dolinah so se preganjale megle, tukaj zgoraj pa so se že prebujali prvi sončni žarki.
Takoj nad planino je steza zavila v gozd, prvi jutranji žarki pa so že obsijali krošnje macesnov in "fotkanje" se je lahko pričelo.
Nad planino so se odprli tudi  jasni razgledi na doline in planine. Špička v ozadju...Raduha.
Steza se iz gozda kmalu izvije v pas borovcev, nato pa v kamnit svet. Zopet sem pristopala na vrhove z osojne strani. Proti vrhu  me je pričakalo strmo ledeno snežišče, v katerega je bilo potrebno vklesat stopnice za varen pristop na rob Velikega vrha (2110 m).
V planinah so temperature že pod lediščem.
Nad Moličko planino vodi stara Kocbekova steza na greben Ojstrice. Kocbekovo zavetišče na Molički planini je najstarejše zavetišče v Savinjskih Alpah. Bilo je kasneje res dolga leta porušeno a leta 1999 znova obnovljeno in je spet prav idilično.
Vrh Male Ojstrice (2017 m) je le nekaj korakov nad potjo.
Pogled nazaj z grebena Ojstrice na prehojeno pot, proti Veliki zelenici in Velikemu vrhu.
Krofička še vedno kraljuje nasproti Ojstrice. Hm, že dolgo časa nisem bila tam gor.
Na vrhu Ojstrice (2350 m) pa se ponudi prekrasen pogled na mogočne KSA in med njimi na vedno zeleno , rjavo ali belo:  Kamniško sedlo.
Pogled na severno Kopinškovo smer, ki je bila seveda v snegu.
In klasika: kranjska dežela v megli, Velika planina v soncu.
In hodila je.., kot ponavadi...

Po južni strani navzdol proti Korošici ni bilo niti sledu o snegu, no oziroma ga je bilo zelooo malo ali skoraj nič na stezi. Škarje desno in Planjava je levo.
...samo krasno rumeno rjave travnate zaplate, ki so še vedno vabile...
..ter vroče jesensko sonce, v dolinah pa megle, takrat je najlepše tu gor biti...in nikoli več dol odditi...
..ampak čakala me je še dolga pot, kot ponavadi, ko si omislim kaj posebnega. Ni pa mi bilo do tega , da bi tavala po planinah z naglavno lučko in tipala od smreke do smreke ter iskala pravo stezo.
Torej ni bilo druge, kot samo navzdol in navzdol in tako sem v 30 minutah prisopihala z Ojstrice direktno do Korošice.
 Prelepo planoto Korošice pa sem pozabila fotografirati, sem pa zato poslikala oblake podobne ovčicam na nebu.
Privoščila sem si še pogled nazaj na že ničkolikokrat prehojeno čudovito pot po grebenu Ojstrice, ki pa me vedno znova preseneti s svojo krušljivostjo.
Sedaj pa sem morala pazit na odcep poti za planino Ravne, ki sem ga sicer uspešno našla nato pa pravo stezo, v labirintu kozjih stezic, zopet uspešno izgubila. In padla je odločitev, da ne grem zopet navzgor do Moličke planine in čez Dolge trate do planine Ravni, kjer sem zjutraj pustila avto ampak kar na planino Vodole.
 Od tam pa malo po karti, malo po občutku, malo gor in malo dol pa sem uspešno našla namišljeno lovsko stezico na planino Jezerce, ki ima res jezerce in nato lepo utrjeno stezo, ki je vodila na planino Ravne. Sicer ni nikjer nič pisalo, tu steze niso označene. Pa še prehitra sem bila, cela ura ja manjkala še do mraka.
Po cesti navzdol  do Podvolovjeka pa se je Rogatec takole poslavljal od dneva.
In en dan pod vročim jesenskim soncem nad 2000 m je bil zopet pri kraju. Pravijo, da so najlepše stvari v življenju dosegljive brezplačno..., pa še prav imajo.