sobota, 11. december 2010

Planina Klek

Izhodišče: Rudno polje na Pokljuki
Čas hoje: okoli 5 ur





Vremenska napoved je obetala dva prekrasna sončna dneva, zato sem jih morala izkoristiti seveda zopet za pohode po planinah. Tokrat smo se odpravili malo dlje od doma, to je na Gorenjsko. Na Pokljuko.

Za vojaškim objektom na Rudnem polju smo zavili po poti proti Blejski koči na Lipanjci ter sledili smučini.














Med mogočnimi smrekami je tu in tam prismučal tekač na smučeh malo dalje pa so nas sledi turnega smučarja vodile dalje in dalje.




















Toda kmalu smo ugotovili, da smer ni ravno prava za Blejsko kočo, vendar smo pot v sončnem zimskem vremenu lepo nadaljevali.
Hoditi s krpljami v snegu, ki se malo udira, je prekrasno. Toda jaz sem bila "peš" brez krpelj in to pomeni, da sem krepko zaostajala za ostalimi.







Turni smučar, čigar sledem smo sledili je povedal, da hodimo v smeri Planine Klek.(1556 m)
Ker tam še nismo bili, smo v čudovito lepem dnevu, lepo hodili (gazili, vsaj jaz) dalje.



Ampak to ni motilo mojega doživljanja zimske idile v globokem snegu na Pokljuki ter čudovitih pogledov na Stol.













Po dveh urah hoje smo prispeli do planine Klek.Idilična planina pod Klekom,  je v globokem snegu  samevala.




















Samotni popotniki smo se seveda odločili za nadaljevanje našega pohoda s tem, da poiščemo markacije proti Blejski koči na Lipanjci.





















Ves čas smo hodili po robu gozda pod Debelo pečjo.
















Ko smo že hoteli obrniti nazaj pa so nam nasproti prisopihali uživači na tekaških smučeh, ki so prav korajžno hodili s smučmi po pokljuških gozdovih gor in dol. Sledili smo njihovim smučinam skozi gozdove.

































In po nekaj urah prelepega toda že kar napornega gazenja v  snegu sredi gozdov, smo zagledali table z napisi smeri poti.























Oli, prijazni moj sopotnik se je držal kar mene, najšibkejšega člena v družbi krpljašev, ki so drseli po vrhu snega sem in tja med smrekami , zelo dobro iskali prehode in mogoče kakšno markacijo. Bilo je prav prijazno mi občutiti, da me je Oli tako sočutno in zaskrbljeno pogledoval in čakal, ko sem vztrajno gazila za sledmi krpelj.


Nato še malo gor in dol med mogočnimi smrekami na Pokljuki in konec koncev smo zaključili naš pohod, seveda s pomočjo GPS-a, ki nas je usmeril čez strme grape nazaj proti Mrzlemu studencu,  na naše izhodišče kjer smo pustili avto.
V petih urah smo prehodili lep kos poti, celo bili blizu Blejske koče ter občudovali prelep zimski dan.