četrtek, 25. marec 2021

Snežnik

 

Pot: Sviščaki, Snežnik, Sviščaki in vmes precej po svoje

Razmere: zjutraj je vršni del trd in leden, nato se sneg ojuži.

Na tej običajni poti od Svičakov je bil zjutraj sneg trd 
in potrebne so bile male derezice za bolj sproščeno hojo.

Ko se pot izvije iz gozda se prikaže vrh Snežnika.

Danes se v tem lepem sončnem dnevu vse blešči.

Kmalu sva pred kočo in lepo odpikava še na vrh.

Na vrhu Snežnika (1796 m) danes začuda ni bilo hudega vetra.

Poiščeva še žig...

...malo poslikava daljave...

...se zazreva v smeri morja, ki se tokrat ne vidi; le Učka štrli ven iz megle...

...ter najdeva lep in sončen prostorček za meditacijo....

...daleč stran od dolinskih krivih poti, torej tam kjer se zdi svet še vedno lep, bel in neokrnjen.

Nato pa vodi pot spet navzdol, najprej lepo po potki nato pa po neokrnjeni belini malo po svoje...

 ...da ne bi bila prehitro v dolini.

In svet se zdi zopet lepši. Pa je res tako? (se je nekdo domiselno vprašal)

__________________






nedelja, 07. marec 2021

Gospodična, Trdinov vrh, Mirna gora

Pot: sedlo Vahta, Gospodična, Trdinov vrh, Mirna gora
Nekaj žigov s SPP nama še manjka, ker sva manjše hribčke puščala za kasneje. 
Danes je bil pravi čas za obisk hribov v Beli krajini. 
S sedla Vahta gre pot še nekaj časa po gozdni cesti, zato sva z avtom opravila še del planinske poti. Nekje za nekim ovinkom pa sva zapustila avto kljub nadaljevanju ceste v pravi smeri 
in se podala po nekakšni stezi kar naravnost navzgor.
Izbira se je izkazala za dobro, saj sva prišla ven iz mrzlela področja na osončeno jaso 
z idiličnim skednjem na sredini. Tudi stezo z markacijami sva tam zadela. 
Nato pa spet navzgor skozi gozd do Gospodične ( 882 m).
Bila sva prijetno presenečena, saj naju je ob koči  čakalo toplo ognjišče, koča pa je nudila postrežbo 
"to go". Kakšno razkošje so sedaj stvari, ki so bile pred časom samoumevne in običajne!
Na ta sobotni dan se je izkazalo, da je koča priljubljena izletniška točka (morda tudi zaradi postrežbe), zato sva se kmalu umaknila in izkoristila to pot še za obisk Trdinovega vrha.
Na vrh je vodila zelo poledenela steza, zato sem že razmišljala o mojih derezicah, ki so čakale v pripravljenosti na dnu nahrbtnika. Dalj od razmišljanja pa vseeno ni prišlo. 
Zanimiv je tale Trdinov vrh ( 1178 m). Na karti piše Sv. Gera, ponekod Sv.Jera ali pa Trdinov vrh.
Že od daleč se opazi stolp z antenami in oddajnikom.
Meja med Hrvaško in Slovenijo je na tem področju še vedno sporna. Na "naši" strani je kiosk, 
ki nudi okrepčila, malo naprej je stolp, na "drugi strani" pa kapela.

Trdinov vrh ( 1178 m) je tretji najvišji vrh v posavsko dolenjskih hribih.
Tretji vrh, ki sva ga obiskala v tem dnevu je bila Mirna gora. 
Pot sva pričela v kočevarski Nemški vasi.
Dom na Mirni gori je postavljen točno na višini 1000 m.
Nad domom je še nekaj minut vzpona na poraščen vrh Mirne gore.( 1047 m)
Tudi pri tej koči je bil živahen promet in dobra postrežba. 
Pot navzdol pa sva opravila po gozdni učni poti in sproti obnavljala svoje 
botanično in dendrološko znanje. 
Tudi nekaj življenjskih resnic je bilo razkrito v zanimivih zapisih na tablah.



Prijetna pot je bila kar prehitro zaključena in ostala nama je še dooolga  asfaltna cesta do doma.

___________________






torek, 02. marec 2021

Raduha

Pot: Kosmačeve Rastke, Raduha, planina Arta, Loka, Kosmačeve Rastke
Tokrat je na vrsti nekaj slikic s najine priljubljene poti. 
Kot po navadi pričneva hojo v Kosmačevih Rastkah. Snega je toliko na cesti, 
da se z avtom ne da dalje, s smučmi pa tudi ne brez vmesnega nošenja. 
Zvezni sneg se prične malo pod kočo na Loki  tam nekje na okoli 1300 m nadmorske višine.
Toliko pa je še snega pri odcepu za Durce, smerne table so še skoraj pod snegom.
Pobočja so bila dopoldan še precej ledena, zato so malo derezice prišle prav.
Na vrhu Raduhe (2062 m) je markantni cepin še vedno skoraj zasut, 
skrinjica z vpisno knjigo pa nedostopna.
Tokrat sva bila sama na vrhu in lahko sva v miru občudovala gore naokoli. 
Na spodnji sliki so Julijci v vsej svoji veličini.
Veliki vrh in Velika Zelenica levo ter Ojstrica desno.
Opasti na vršnem grebenu proti severu se je potrebno ogibat.
Pa še ena slikca za spomin.
Navzdol pa sva za spremembo šla izven poti kar naravnost na jug proti pašniku na Arti.
 Snega je bilo dovolj, da so bili borovci prekriti. In tudi dovolj trd je še bil, da se nama ni ugrezalo. Take razmere je bilo potrebno izkoristiti, da raziščeva pot za alternativno smučarijo z vrha Raduhe.
S smučmi bi bilo seveda lepše ampak tudi z gojzarji je lepo šlo ... kar naravnost navzdol.
Malo nad Arto sva prišla do ostrih grap  in do strmega gozda, ki sva ga prečila in že sva bila na Arti. Seveda ni bilo vse tako enostavno kot tukaj piše. 
Skozi ozek pas gozda sva se namreč malo težje prebila zaradi veliko podrtih dreves. 
Morda bi bilo potrebno sestopit malo bolj zahodno. Pa drugič.
Planina Arta že kaže svoje travnata rebra .
Krog sva sklenila pri koči na Loki in nato še navzdol do Kosmačevih Rastk. 
Ne bi verjela toda gps je pokazal, da se je nabralo za kakšnih 1200 višinskih metrov poti
 in skoraj 13 km v dolžino. 

 Seveda gor in nato gor in dol in gor in dol ... Pa to ni važno, lep sončen dan je bil.

_______________________