Turčija: od mesta Amasya preko Derebasi virajlari do Gruzije

 Pot: Amasya, Bayburt, Derebasi virajlari, Rize, gruzijska meja 

V četrtem dnevu potovanja sva prevozila zadnjo tretjino velike turške planote v smeri vzhoda.

AVTOCESTE: turške avtoceste ( štiripasovnice ) povezujejo nekaj večjih mest v Turčiji in so plačljive s HGS cestnino. Ostale avtoceste ( dvopasovnice ) povezujejo večino mest, so lepo vzdrževane in dobro pretočne, razen ko prečijo mesta. Turški vozniki so hitri in spretni šoferji.  

Pokrajina v vzhodnem delu planote se je spremenila. Peščene barve so bile povsod. 

Veliko je manjših ali večjih večinoma akumulacijskih jezer.

 Zato ni bilo težko najti lepega prostora za prenočevanje. 

Na gornji sliki je eno od nama prijetnih prenočišč nekaj kilometrov za Amasyo proti vzhodu. 

Žal nekatera jezera niso primerna za kopanje. V nekaterih pa gojijo ribe.

Delno zajezeno jezero Kilickaya v pokrajini peščenih barv.

 

 

Pokrajina okoli mesta Sebinkarahisar nama je bila tudi všeč.

Mesto Sebinkarahisar leži na sedlu med dvema temnima osamelcema.

Vas z obdelanimi polji na visoki planoti ni osamljena. Videla sva jih presenetljivo veliko.

Nad videzom pokrajine sva bila vedno znova navdušena.

Proti koncu vzhodnega dela sva se nekajkrat peljala preko 1800 m visokih prelazov.

Prišla sva do mesta Bayburt in tu so naju kontrolni organi prvič ustavili in preverili najine dokumente.

Odločila sva se da je že čas, da se s planote spustiva do Črnega morja. 

Najbližja cesta je bila od mesta Bayburt do mesta Of .

Poslovila sva se od prelepih barv te turške planote 

ter se od mesta Bayburt zapeljala na 2330 m visok prelaz Anzer Yaylasa. 

Z južne strani je cesta večkrat precej strma a lepo asfaltirana. 

Tu sva malo bolj pregledala nadaljevanje najine poti in ugotovila, da sva se nenačrtovano znašla nad  najzahtevnejšo gorsko cesto Derebarsi Virajli.

 Po krajšem družinskem posvetovanju je bila sprejeta šoferjeva odločitev, da se ne bo vračal nazaj.

Malo kasneje se je izkazalo, da se vrniti gor več ne moreš, ker nimaš kje obrniti avta 

in z rikverc vožnjo prispeš sigurno le navzdol ...

Cesta se je prelevila v ozek makadam in srečanja z nasproti vozečimi avtomobili so potekala zelo počasi in v tako intimni bližini, da smo se imeli res čas dobro spoznati.

Cesta je speljana v slikovitih prepadnih serpentinah, ki so tako ostre, da v zavoju ne smeš narediti napake, ker bi to bila tvoja zadnja.

Ko sva prevozila najlepše serpentine so se pričele pojavljati hišice...

... z gostinsko ponudbo, kjer si lahko ponovno privežeš svojo morda preveč pretreseno dušico.

Toliko sva bila zaposlena z najino vožnjo, 

da sva pozabila posneti kakšno zgovorno fotografijo s teh serpentin. 

Zato sva tukaj za spomin pripopala še dve zgovorni fotografiji, ki sva jih našla na spletu.

 

 

 

 

 Pogledala sva si še zelo turistično mesto Uzungol ob jezeru.

Podobno je italijanskim turističnim mestom v Dolomitih.

Mesto Rize ob Črnem morju pa je prestolnica turškega čaja. 

Vsa mesta do gruzijske meje so precej turistična z lepimi in čistimi plažami ob morju. 

Takšna je tudi zadnja plaža v Turčiji, kjer se  kopajo predvsem moški in otroci. Ženske se ne kopajo ali gredo v vodo oblečene; nekaj mladenk pa je bilo v črnih enodelnih kopalkah. 

___________

 

 

Turčija: od doma do mesta Amasya

Potovanje do Gruzije sva že doma načrtovala opraviti v petih dneh, 

zato sva večinoma vozila po avtocestah. 

Od Zagreba do Beograda je cesta slabše vzdrževana, medtem ko je avtocesta od Beograda do Niša presenetljivo dobra, brez gneče in z lepimi avtocestnimi postajališči. 

Velja se ustavit na postajališču Lozovačka česma. Tu je brezplačno dostopen  močan izvir dobre in okusne mineralne vode, ki še posebej prija v vročih poletnih dneh. 

Zato se tukaj ustavijo vsi, ki izvir že poznajo, tudi midva ga nisva izpustila.

 Mejni prehod v Bolgarijo je do sedaj nama bil vedno tekoč. V Bolgariji se nisva ustavljala. 

Vozila sva namreč skozi močne plohe in nevihte, ki sva jih dohitevala eno za drugo.

Na mejnem prehodu v Turčijo pa je carinike zanimalo le kaj imava v velikih nahrbtnikih v prtljažnem prostoru in kam sva namenjena. 

Vedno sva na mejah vesela lahkih vprašanj ...

Na meji sva zopet zamudila nabavo HGS nalepk za uporabo turških  avtocest.

Nakup najlažje opraviš v birojih ob meji, kjer znajo angleško.

 A delajo samo med deveto in sedemnajsto uro. Torej sva spet morala v naslednjih dnevih to urediti drugje. Poiskati je namreč treba PTT urad v kakem večjem mestu najkasneje v 15 dneh po prihodu ali pa ti cestnino zaračunajo cariniki na meji, preden lahko zapustiš Turčijo.

Tam plačaš tudi vsa srečanja s tistimi cestnimi radarji, ki jim nisi posvetil zadosti pozornosti 

in jim nisi izkazal dolžnega spoštovanja.

Čez Bospor sva se zapeljala čez najsevernejši most. 

V mestu Sakarya pa sva zapustila turško avtocesto. 

 Pričela sva s prečenjem velike turške planote proti vzhodu.

Sledila so si večja mesta Bolu, Tosya. Okoli Tosye je pokrajina čisto vulkanska. 

Zvedela sva, da je tu že od nekdaj potresno zelo aktivno območje, zato ostankov starodavnih arhitekturnih mojstrovin tukaj ni najti.

V mestu Amasya pa sva se ustavila za ogled. 

Leži ob reki Yesilirmak in ima veliko starih mostov... 

... ter lepo ohranjeno staro mestno jedro.

V steni hriba nad mestom so vklesane grobnice starodobnih kraljev. 

Vstopnina za ogled tega muzeja na prostem je 100 TLir.

 

Nad mestom na hribu s kraljevskimi grobnicami pa stoji velika utrdba.

Z nje je pogled na mesto res popoln. 

 

 

 

Utrdba Hersena datira v obdobje okoli 3200 p.n št. Tisočletja je bila ohranjena in njeno ime pomeni prelepo mesto nad reko. Pod utrdbo je veliko skrivnih rovov, ki so služili za oskrbo.

  Na ogledu mesta sva resnično uživala, kljub turistični gneči in vročini krepko nad 30 stopinj.

 Ob nabrežju reke je sprehajalna pot kjer so postavljeni kipi vladarjev mesta

 in opisane njihove življenjski dosežki.  

Pozno popoldan sva se odpravila naprej. Jutri naju čaka spet dolga pot, 

pa se bo dober večerni počitek zelo prilegel. 

 

___________ 

 

Turčija: Od Troje čez Dardanele pa v Grčijo

Trojanski konj je gotovo najboljša in prepričljiva reklama za obisk Troje 

a naju kljub temu ni zvabil k ogledu njenih ostankov. 

Antičnih ruševin sva namreč videla že dovolj in z vstopninami sva prispevala kar precej €

  za ohranjanje antične dediščine. Pa sva se lepo odpeljala dalje.

Izmir je veliko mesto in sva kar nekaj časa vozila skozi domiselne cestne deteljice po tropasovni avtocesti z veliko željo, da se čimbolj enostavno prebijeva okrog njega. 

Sva si globoko oddahnila, ko nama je to tudi uspelo.

 Na sliki zgoraj in spodaj so še zadnja predmestja tega velikega mesta.

Med naselji pa so se vrstila bombažna polja...

...ter posamezna mesta, kjer sva spet občudovala lepo okrašene stolpnice. 

Niti ena ni bila enobarvna, če ne drugega so imele čipkast ornament na balkonih.

V Turčiji sva zadnjič prespala v mestu Ayvalik. 

Mesto je povezano z dvema otokoma z mostovi, pa sva na prvem otoku

 tudi midva našla prijeten prostor za prenočevanje.

Tako sva ponoči lahko gledala lučke na nasprotni obali v mestu. 

Še prej sva šla peš v mestno življenje (v lajf , kot pravijo naši otroci) in se sprehodila po mestnem korzu na obali, kjer se domačini družijo ob hrani in pijači. 

Tokrat se jim nisva pridružila in nisva dolgo ostala v mestu.

Ko sva se odpravila spat, je ob naju pripeljal avto z domačo mularijo. 

Glasbo so predvajali z vsemi decibeli, ki so jim bili na voljo in ni kazalo, da se bodo umirili.

 Kaj pa sedaj? Najine idile in mirne noči je bilo konec, nisva bila povabljena na njihov žur, 

pa tudi umiriti nama jih ni uspelo. 

Tako sva se ponoči odpeljala iskat miren prostor za novo prenočišče. 

Kmalu sva ga našla, pa je bil preostanek noči spet miren. 

Zjutraj sva sicer ugotovila, da je okrog naju izredno nasmeteno. Turčija sicer ni povsem čista dežela ampak to je bilo izven vseh turških normativov. Tudi to je Turčija.

Navsezgodaj sva se odpeljala čez Dardanele iz Azije na europski kontinent proti grški meji. 

Impozanten most čez preliv je bil odprt 18.03.2022.

(gornja fotografija je sneta z interneta)

Je največji viseči most na svetu. In res je poseben čuden občutek, ko se pelješ čez njega. 

Skupna dolžina mostu je 4,6 km. 

Za mostnino, ki jo sicer zaračunajo na evropski strani sva plačala 315 TL.

Na turško grški meji nisva čakala dolgo. 

Poleg kontrole obveznih dokumentov na treh mestih, so cariniki odprli le vsa vrata kombija in preverili, če ne voziva kakšnih ljudi. Najina Turčija se je tako zaključila. 

 

Je presenetljivo velika dežela. Domačini so zelo družabni, prijazni in gostoljubni.

Cene hrane so vsaj za polovico nižje kot pri nas. Tudi gorivo je cenejše. 

Veliko sva videla in doživela pristen stik z vzhodnjaško mentaliteto. 

Prijetno nama je bilo, zato se sem še vrneva.

_____________

 

Turčija: Ephesus

 

 

V Turčiji se mi zdijo pisane džamije zelo privlačne očem.

 Kupolaste strehe so različnih barv, turkizne, modre, zelene, srebrne ali zlate. 

Seveda se z njihovih minaretov večkrat dnevno sliši klic k molitvi,

 pa naj je to v velikih mestih ali na podeželju.

 

Zapustila sva veliko turistično naravnano mesto Marmaris... 

 

...in se nekaj časa vozila po pokrajini naloženih kamnov. 

Nisva se ustavljala za podrobnejši vpogled.

Noč in jutro sva preživela spet na eni veliki mivkasti plaži, tokrat pa ne sama. 

Razen nas, popotnikov je tukaj našlo svoj prostor še nekaj ribičev ob obali in nekaj domačinov, ki so postavili poleg svojih avtomobilov še mizice in stole ter ob hrani in pijači uživali topel večer.

Tudi nekaj psov je hodilo poležavat okoli avtov. Enega sva tudi midva nahranila, pa je v zahvalo potem vso noč spal pod najinim kombijem in naju čuval pred morebitnimi vsiljivci.

V tej deželi je običajno da mnogi bivajo v naravi na prostem, zato to nikogar ne moti. 

Policija je v tem večeru naredila trikratni obhod z avtom po plaži z utripajočimi modrordečimi lučmi. Nikogar niso gnjavili, nikogar legitimirali. Pravzaprav ne veva, zakaj sploh delajo take obhode. 

Morda nam želijo dati občutek, da nas varujejo in zato lahko mirno spimo.  

Od te plaže je tudi dobro izhodišče za obisk Efeza. 

Takole izgleda spodnji vhod v anntični Efez; množice trgovin na vsaki strani.

 Drugače pa plačljivo parkirišče in vstopnica okoli 23 eur na osebo.

Že nekaj časa sva premišljevala ali iti v Efez ali ne, kajti videla sva že veliko antičnih mest in ruševin.  Tokrat je zmagalo dejstvo, da je Efez najbolj ohranjeno antično mesto v Sredozemlju,

pa se nama spodobi, da ne greva mimo njega.

Nisva bila razočarana z ogledom, res sva Efez zapustila polna lepih vtisov.

Zgoraj so ostanki zgodnjekrščanske cerkve Device Marije,

  spodaj pa cesta, ki je vodila v Efez z morja.

 

 

Najbolj znana in ohranjena je Celzova knjižnica.(zgoraj), ki je tudi na vseh reklamah za to mesto.

Veliki teater. Res je velik, še nisva bila v tako velikem.

Zopet zelo ohranjene ceste po mestu.

Velika agora (tržnica) spodaj.

Hadrijanov tempelj, spodaj.

Del terasastih hiš.

 

 

 Efez je resnično lepo ohranjen samo midva nisva bila več tako navdušena nad ostanki,

 mogoče zato, ker sva jih že veliko videla.

 Poleg tega so danes na ogled prišle množice turistov z velikih križark in je gneča bila vedno večja. Midva pa nisva rada v gužvi.

 

In sva se po skoraj treh dopoldanskih urah ogledovanja odpeljala dalje proti severu, 

po polotoku proti mestu Cesme.

Pa sva našla lepo plažo za počitek in kopanje v morju. 

 In to popolnoma čisto peščeno plažo, ni več mivkasta.
 

Zvečer sva na njej ostala sama, v prvi vrsti do morja!

__________________