Turnovka

 Pot: Planina nad Ljubenskimi Rastkami,  Veliki Travnik, Turnovka ter nazaj

Čas: okoli 3 ure navzgor, nato smuka do izhodišča

Razmere: vsaj pol metra sipkega snega ter veter 

 V začetku januarja je zapadel sneg. V nižinah dobrih 10 cm, 

v zasavskih hribih več kot pol metra, v sredogorju Savinjskih Alp pa tudi okoli pol metra.

Negativne temperature  ozračja so obdržale snežno odejo dober teden, kar se zadnja leta redko zgodi.

Kljub močnemu severnemu vetru sva šla pogledat belo pokrajino malo višje.

Nekaj dni zapored sva bila del te snežne pravljice. Bili so to dnevi zimskih užitkov.

Spodaj je nekaj zimskih utrinkov v teh dneh:

Na Turnovki (1637  m)

V ozadju je bila Menina planina vse dneve v oblakih.

Cesta do izhodišča je bila prve dni snežena tako zjutraj kot popoldne, ko sva se vračala v Ljubno.
 

Teden dni je trajala takšna zimska idila v zasavskih hribih in sredogorju naših planin. 

Želiva si še nekaj takih dni v tej zimi. 

Če jih ne bo v domačih hribih, jih bova poiskala drugje.

 

__________________________

Veliki Travnik

 Pot: Grunti nad vasjo Rastke, bolnica Mrzle vode, Veliki Travnik ter nazaj

Konec decembra je sneg zopet pobelil našo deželo. V nižinah ga je bilo le za slabo reklamo,

zato je bilo potrebno iti malo višje; vsaj nad 600 m nadmorske višine. 

Bil je meglen, vetroven ter mrzel dan. Temometer na izhodišču je pokazal minus 5 stopinj.

Z višino se je snežna oddeja debelila, snega je bilo okoli 30 cm. 

Pridno sva delala gaz mimo bolnice Mrzle vode do koče na Velikem Travniku ( 1637 m).

Na vršnem področju Travnika je močan veter spihal sneg v zamete ob rob gozda.

V tem dnevu pred nama ni bilo stopinj.

Temometer na koči je kazal minus 10 stopinj in ob močnem severniku sva hitro sestopila nazaj v zavetje gozda.

Z ivjem okrašena drevesa so pričarala pravljično vzdušje. Kljub mrazu in vetru je bilo resnično lepo zopet občudovati  belo naravo.

Že v naslednjem dnevu pa se je vremenska situacija zelo spremenila. Tokrat sva se na Travnik napotila s smučmi.

Iz jutranjega minusa se je temperatura že v dopoldnevu dvignila na 8 stopinj.

Na tak topel dan koča na Travniku ni več samevala kot včeraj. Obiskovalcev je bilo veliko.

Sneg se je hitro topil, vendar je nama uspelo opraviti kar lep spust nazaj na izhodišče. Doline pa so ta dan bile zopet zavite v meglo.

Ker se je odjuga nadaljevala tudi naslednje dni, 

bo za novo smuko potrebno počakati do nove snežne pošiljke.

______________

 

Veliki Travnik in Komen

 Pot: potok Žep nad Ljubenskimi Rastkami, zapuščena kmetija Robnik, Robnikova planina, 

Veliki Travnik, Komen, Bezovec, Telečje peči, potok Žep, Planinc, Grunti

Višinski metri: 1100 m, dolžina poti 13,5 km   

Vsako leto greva vsaj enkrat na Komen. Po različnih poteh.

Tokrat sva od potoka Žep krenila strmo navzgor proti stari že dolgo časa zapuščeni Robnikovi domačiji. Steza je bila drseča saj je bila pokrita z veliko odpadlega listja. 

Na Robnikovi planšariji se je pokazalo sonce in osvetlilo lepo jesensko pokrajino.

Steza je lepo označena in kmalu prideva do koče na Velikem Travniku, 

ki je bil rahlo popršen s snegom...

..in nato nadaljujeva  dalje do Turnovke (1637 m).

S stolpa na Turnovki je bil prelep razgled na Raduho in Ojstrico...

 

 ... nadaljevala sva še na Komen(1684 m)...

... pogledala na Peco ...

... ter na Olševo ter za njo skrit kar lepo zasnežen Obir.

Na Komnu je danes potekala delovna akcija. 

Na njegovi planoti se je pričel zaraščati gozd in prostovoljci so to očistili. 

Pot s Komna navzdol je nama hitro minila.

Uživala sva ob pogledu na jesenski gozd in zlate macesne v njem,

pod Telečjimi pečmi prečila potok Žep malo nad slapom do Planinca in kmalu sva bila tudi do izhodišča. Lep jesenski dan je za nama.

_________________

 

Od Slemena do Velikega travnika

Pot: Sleme, Smrekovec, Krnes, Komen, Veliki travnik, Turnovka  ter nazaj

Prav lepo je potekala najina hoja po slovenski transferzalni poti. 

Tokrat sva nosila težka nahrbtnika, 16  in 20 kg. Želela sva namreč preiskusiti sebe in opremo, 

ki jo bova v kratkem potrebovala na najinem naslednjim daljšim potovanjem.  

 Do koče na Smrekovcu nisva srečala nikogar. 

Naprej proti njegovem vrhu pa je bil živahen pohodniški promet v obe smeri.

Smrekovec (1577 m). 

Lepe travnate planjave proti Krnesu (1613 m) so naju znova navdušile.

Komen (1684 m) ter v ozadju Peca. 

Gužva obiskovalcev je bila le na Smrekovcu. Od tam naprej pa je bilo spet vse mirno,

 Dež v prejšnih dnevih pa je poskrbel, da je bilo ob poti obilo gob. Malih in velikih  jurčkov.

Od Slemena do Travnika z obiskom vseh vrhov je okoli 20 km poti ter okoli 900 višinskih metrov,

 vsaj tako nama je naračunal stric Google. Bližal se je že konec dneva, midva pa sva bila še kar pri koči na Travniku, ki pa je bila v tistih dneh  domovanje skavtov. Koča je bila v celoti zasedena. 

Zato sva postavila svoj bivak na bližnji Turnovki. 

Naslednje jutro sva se odpravila od Turnovke nazaj čez Komen do izhodišča na Slemenu.

Pogled s Komna na Golte ter zopet po lepih travnatih planjavah nazaj.

Zanimivo nama je bilo, da ta del slovenske planinske poti sploh ni tako kratek. 

Je tudi del znane koroške poti K24. In ravno v teh dneh je tu potekal tudi Ultra trail K24. 

Gorski tekači so štartali dan kasneje, ko sva jih spremljala pod Olševo.

 

______________________

 

  

 

Jerebičje

 

 Pot: Pavličevo sedlo, Jerebičje ter nazaj

 Čas: okoli 7 ur s postankom na vrhu

 

  Jerebičje je prelep greben nad samotnim Matkovem kotom. 

Rada izbirava samotne poti po možnosti še z lepimi razgledi in če se le da še kaj novega. 

Iz smeri Pavličevega sedla tod še nisva hodila, zato sva se veselila poti. 

Domnevala sva, da bo to krajša pot, saj sva imela včeraj težji in daljši pohod. 

Pa ni bilo ravno tako.  

 

  S Pavličevega sedla sva krenila po lepi gozdni cesti ter nato po čedalje slabših gozdnih vlakah

 navzgor v smeri Jerebičja. Ko je zmanjkalo primernih vlak v najini smeri,

 sva nadaljevala skozi vedno redkejši gozd; občasno tudi prek blata in precej zaraščenih livad. 

Čez kakšno uro sva končno stopila na staro "graničarsko pot" ter nadaljevala po njej. 

  Tudi ta pot je ponekod precej zaraščena, drugje, predvsem v gozdu, pa je prav prijetna. 

 

 Prav na avstrijsko slovenski meji ( ali malo bolj na slovensko stran?) 

 je postavljena nova lesena brunarica, zelo prijetna na pogled.

 

 Graničarska pot je od tu naprej postala bolj sledljiva in zato sva se hitreje bližala najinemu cilju.

 

 Greben Jerebičja ni hudo visok, je pa na obe strani prepaden, zato ta pot ni zelo "na komot"... 

 

 Na vršnem grebenu se odpirajo vedno lepši razgledi.

 

 Vrh Jerebičja (1762 m).

 

 Razgled vse naokrog pa je res enkraten; podoben kot na bližnji Krnički gori.

 Na spodnji sliki je približana Ojstrica, Babe ter Planjava, 

pred njo pa gozdnati greben nad Logarsko dolino z vrhom Savinjeka. 

Proti zahodu pa so Matkova kopa v ospredju, Mrzla gora, Grintovec, Kočna ter Velika baba 

(na spodnji sliki od leve).  

 Najbolj slikovit pa je Matkov zob pod Matkovo kopo. 

 Pa še pogled na del najine prehojene poti od Pavličevih sten.  Po zasluženi malici ter naužitimi pogledi naokrog sva se pričela vračati. 

Tokrat je šlo le malo gor in več dol. Pri vračanju pa sva se strogo držala stare"graničarske poti". 

  Ustavljala sva se le ob borovničevju, ki ga je tukaj veliko, borovnic pa le malo.

 Kljub temu sva jih nabrala dovolj, da sva se jih najedla.

Ker sva na povratku pridno sledila graničarski poti, 

sva iz gozda izstopila točno na Pavličevem sedlu brez vseh orientacijskih izzivov. 

Za spremembo nama je tokrat to kar odgovarjalo. 

Še bova prihajala na to Jerebičje. Mogoče le z drugim pristopom.

Julija na borovnice in konec oktobra gledat s soncem ožarjene macesne.

 

_________________