Križevnik, Velika Zelenica, Veliki vrh

 

 

 Pot: planina Ravni, planina Polšak, Križevnik, Velika Zelenica, Veliki vrh, koča na Molički peči, Dolge trate, planina Ravni

 

 V zgodnjem jutru je planino Ravni že obsijalo sonce. 

Jutranja temperatura  je bila tokrat le 8 stopinj C, medtem ko je v preteklih dnevih bilo tukaj topleje; celo do 16 stopinj. Pred kočo sva videla nekaj lovcev. 

Verjetno so se odpravljali v obširna lovišča v okolici.

 

 Do planine Polšak se večinoma potka vije skozi redek macesnov gozd, ki je posebno lep v pozni jeseni, ko macesnove iglice v sončni svetlobi zlato zažarijo preden pred zimo odpadejo. 

Takrat je tukaj ravno zato vsako leto veliko pohodnikov.

Na planini Polšak sva dohitela manjšo skupino planincev, 

sicer pa je ta pot v tem času običajno precej samotna. Potka je sledljiva, ni pa markirana.

 

  Do vrha Križevnika je bila pot precej spolzka, saj je ves prejšnji dan močno deževalo. 

Na vsakem koraku so se mokre trave in borovci močno otresli svoje mokrote na najinih nogah. 

A sonce je že sproti sušilo najine čevlje in obleko.

 

 

 Na vrhu Križevnika ( 1910 m) je prlep pogled na Ojstico in Rinke v ozadju,

 ker pa sta za nama prišla gor dva znanca, sva dogodek izkoristila 

in tako je nastala najina skupna fotografija. 

 Pogled na  vzhodni del grebena Križevnika in na Raduho v ozadju.

 

 Pogled na zahodni greben Križevnika ter Veliko Zelenico in Veliki vrh v ozadju, 

kamor sva bila namenjena.

 

 S Križevnika se nato spustiš in nadaljuješ krožno pot dalje proti Veliki Zelenici, 

vmes pa lahko včasih pokukaš tudi na Robanovo planino.

 Na Veliko Zelenico (2114 m) sva se povzpela malo po svoje 

ter nadaljevala po travnatem pobočju  proti Velikemu vrhu (2110 m).

Sledil je spust proti koči pod Moličko pečjo. Majhna koča se skriva pod strmim pobočjem Ojstrice. Zadnje leta je ta kar precej obiskana.

Za povratek sva izbrala pot čez Dolge trate ter najino lepo krožno pot zaključila pod planino Ravni.

 

 

 

Tudi tokrat je hojo meril sledilec in narisal lepo krožno pot s 14,8 km ter 1140 višinskimi metri.

_________________

Ojstrica

 

Pot: planina Podvežak, Mala Ojstrica, Ojstrica, Korošica, Vodotočnik, Deska, lovska koča na Brežicih

Vsaj enkrat letno se povzpneva tudi na Ojstrico. 

Letošnji nevihtni julij nam je naklonil tu in tam kak miren dan, 

pa sva enega med njimi izkoristila za kratek skok v hribe. 

Zvečer sva se odpravila od doma in na planini prespala, zato sva lahko s planine Podvežak 

že na poti opazovala jutranjo zarjo. To nama veliko pomeni.

Hodila sva po običajni markirani poti do razpotja za Malo Ojstrico. 

Nisva še med najpočasnejšimi pohodniki, 

vendar naju je kmalu prehitel oskrbnik koče na Molički planini in povedal,

 da pogosto nosi do koče 30 kg nahrbtnik. 

Malo sva se zamislila kako hitra bi bila midva s takšnim tovorom. 

Na srečo nama tega ni potrebno preizkusiti.

 

Meglice so se pričele nabirati nad Žvižgavcem in Veliko zelenico.

 

Pogled na Lučkega dedca na nasprotni strani je vsakič drugačen.

 Po lepem grebenu Ojstrice ...

... mimo okna...

... pa sva že stala na vrhu Ojstrice (2350 m). 

Občasno je veter prepodil meglice, pa sva takrat lovila razglede do znanih gora v ozadju.

 Navzdol proti Korošici se je videl greben Ojstrice z meglicami, ki so ustvarile lepo megleno srce.

Korošica je oskrbovana; ob ostankih pogorišča stare koče so še vedno trije kontejnerji ter stalni oskrbnik, ki po novem dela za planinsko društvo Šoštanj. 

Od tam sva krenila spet navzgor in nato navzdol do naslednjega "srca"  - Vodotočnega jezera ...

 

... po prelepih travnikih Deske mimo Lastovca...

 

... in do pašnikov pod njim.

 

Pa se je tudi danes ponovno zatemnilo in zagrmelo v ozadju, zato sva pred grozečo nevihto pospešila  mimo lovske koče na Brežicih po cesti nazaj do najinega avta, kjer sva zaključila lep izlet.

 

Na poti sva izrisala lepo krožno krivuljo s 1211 višinskimi m na 13,3 km poti,

 kot je skrbno zabeležil najin sledilnik,  stacioniran nekje visoko med digitalnimi oblaki.

 

_________________

 

 

 

Boskovec

 

Pot: Žekovec, Mozirska koča, Boskovec in nazaj

 

 Kot že velikokrat do zdaj, sva se tudi tokrat odpravila po lepi označeni poti na Golte. 

Vreme je bilo dopoldne še delno sončno, so se pa ta prvi težji oblaki že bližali.

 

 Ob novi Mozirski koči se je zbiralo vedno več obiskovalcev, 

 midva pa sva po okrepčilnem kapučinu in kavi odšla naprej.

Na vrhu Boskovca (1560 m) je vse tako kot doslej; nov razgledni stolp je ostal pri obljubi, 

vrh pa je vedno bolj zaraščen s smrekami, zato razgleda ni. 

Ko bo nov stolp bomo spet lahko gledali Šaleško  dolino z jezeri in na sever proti Uršlji in Peci.

Vračala sva se pod Javorco, mimo Janezovega bivaka, ki pa je že imel nekaj obiskovalcev...

... zato sva se raje ustavljala ob jegličih, ki še vedno krasijo tamkajšnje prepadne stene.

Vreme je bilo kljub drugačni napovedi v dopoldanskem času prav prijetno, 

popoldne pa so se razmere že začele slabšati.

Na tej lepi poti, dolgi 13 km z 1050 višinskimi metri sva tudi tokrat uživala. 

Srečala sva precej starih planinskih znancev in prijateljev, 

ki so kot midva izkoristili lep prazničen dan.

 

__________________

 

 

Dobrovlje

 

 Pot: Šmartno ob Paki, Letuš, Bezovec, Čreta, Grmada, Braslovško jezero, Letuš, Šmartno ob Paki

Čas: okoli 10 ur

Za hribovsko pohajkovanje so bile tokrat na vrsti Dobrovlje. 

Ta kraška planota ima najvišje vrhove okoli 1000 m ter mnogo poti ter kolovozov okoli temnih vrtač.

Od Letuša vodi dobro označena pot po pobočju Dobrovelj na moj prvi vrh Bezovec (857 m).

Ko nadaljuješ po označeni poti, steza pripelje do večjega križišča pri Destovški kapeli, 

kjer sem zavila čez Vrhe proti Čreti.

 

 Nad Čreto se je ponujal jasen in čist pogled na naše Savinjske Alpe.

 

Pot me je vodila čez Vrhe (965 m). 

Nad Čreto za cerkvijo ter pri spominskem obeležju sem se obrnila ter se pričela vračati.

 

Poti po Dobrovljah so bile prav lepo osončene in prijetne za hojo.

  Utrinek ob poti. Da bi drevo takole držalo skalo, da se na odkotali po pobočju, še nisem videla.

   V idejnem načrtu poti sem imela še vzpon na Grmado (898 m)...

 ... ter nato spust po kolovozih ter zatem po označeni poti po obronkih Dobrovelj nazaj.

Ta del poti nad Žovneškim jezerom mi je postregel s prekrasnimi razgledi v dolino.

Pot sem nato podaljšala po kolovozih še do Braslovškega jezera, ki je bilo že malo zaledenelo 

ter nato nadaljevala po dolini dalje čez Slatine domov.

Prav presenečena sem bila, da se mi je na tem pohodu tokrat nabralo 

30 km poti ter 1260 višinskih metrov.

_______________

Raduha

 

Pot: Kosmačeve Rastke, koča na Loki, Velika Raduha in nazaj

Razmere: zjutraj pomrznjen sneg, nad Loko 5-10 cm novega snega

Dan pred poslabšanjem vremena sva šla pogledat še snežne razmere na Raduho. 

Malo nad Radušnikom se je prvič pokazal pogled v megleno dolino, 

medtem ko je nad nama pokukalo celo nekaj sončnih žarkov med oblaki.

Cesta pod Loko je bila prevozna z obeh strani. 

Velik tovornjak je odpeljal verjetno zadnji letošnji tovor hlodovine v dolino. 

Snega je bilo nad Loko le toliko, da se lahko reče, da so tukaj že zimske razmere. 

Proti vrhu Raduhe sva delala gaz v novih 5 do 10 cm snega.

Pogled v oblačno kuliso na zahodu ni obetal na vrhu malice s sončenjem,

 kar spada v najine dobre navade, zato sva se kmalu odpravila nazaj proti koči.

Proti vzhodu oblačne gmote še niso prodrle.

Ta oblačna fronta je bila za videt zelo mogočna in kar naenkrat je ovila Ojstrico.

Pogled na sosednjo Malo Raduho je bil lepši.

Če odmislim, da taki oblaki prinašajo dež, je bil pogled na oblake veličasten. 

Velik "zepelin" nad Rogatcem se je pomikal mimo naju.

Vedno lačne kavke so naju pri koči že nestrpno čakale. 

Zelo so domače, pa jim ni bilo dovolj kar sva jim trgala od svojih malic. 

Najbolj predrzne so mi hotele ukrasti še sendvič iz rok. 

Kljub temu sva vedno vesela njihove družbe in njihove sproščenosti.

In še ena slikica s poti v dolino. Zdaj je bil sneg že moker in temperatura nad lediščem. 

Deževna fronta se je naglo bližala in midva sva temu primerno zapuščala gorski svet.  

Ampak splačalo se je iti gor in gledati to oblačno gmoto, kako na hitro je ovijala naše hribe.

___________________