Ledinski vrh

 

 Pot: parkirišče pod slapom Rinka, Okrešelj, Savinjsko sedlo, Ledinski vrh ter nazaj.

 Letos še nisva bila v Logarski dolini, pa sva se zato odločila, da skočiva vsaj do Okrešlja

 in na lastne oči vidiva posledice ujm, ki so letos večkrat pustošile po tem območju.

 

Na parkirišču pod slapom Rinka je bilo zjutraj minus 5 st. C in cesta do tja mestoma pomrznjena.

Povsod so vidne posledice divjanja hudourniških vod,

 zato je pot do slapa na novo trasirana in lepo urejena.

Stare poti pod izvirom Savinje tudi ni več; nova je izsekana skozi ruševje strmo navzgor, 

ter se nad izvirom pridruži nazaj na pravo pot.

Nad Okrešljem je naju že grelo sonce ter obsijalo tudi vrhove okoli Savinjskega sedla. 

Ni potrebno omeniti, da sva bila sama daleč naokrog. Tišina gora je bila slišna.

Na Savinjskemu sedlu (1999 m) je pihal mrzel severnik, 

toda lepi razgledi po gorah so nama greli srce.

V vetru, ki je bril čez sedlo, sva nadaljevala proti Ledinskemu vrhu. 

Pot je tudi tukaj prekinjena z dvema novima globokima grapama, 

zato sva poiskala prehod do Jezerskega sedla (2034 m) preko manjšega krušljivega skalnatega skoka.

 

Na Ledinskem vrhu (2108 m). Slika zgoraj.

Malo nižje pod vrhom sva si vzela čas za razgledovanje in počitek,

 ter sva svojo malico delila s tremi lačnimi kavkami.

 

Pogled na Kočno ter Storžič desno.

 

Naše prelepe gore;  le zakaj hodimo na tuje?

Matkova kopa, mala ter težko dostopna Krnička gora ter Mrzla gora.(z leve).

Pogled nazaj na Jezersko sedlo, kjer se ne smeš zmotiti in sestopiti takoj(desno) na gruščnato strmino pod robom, tako kot sva midva. 

 Ker pač rada greva malo po svoje in ne oprezava pretirano za markacijami. 

Prečkala sva strmino pod neimenovanem vrhom ter stopila na označeno pot. 

Pot se na vrhu Jezerskega sedla proti Savinjskemu sedlu  izgubi zaradi podorov. 

Z Jezerskega sedla se je zato najprimerneje spustiti spet preko skalnatega roba.

Pogled na Ojstrico, Babe, Planjavo, Kamniško sedlo ter desno vrh Brane.

Pogled navzdol po Savinjskemu sedlu. Nazaj sva hodila v senci gora.

Bila sva ponovno nad oblačnim pokrovom, ki je ves dan pokrival doline 

in v samoti uživala med domačimi gorami. 

Pri povratku sva si ogledala kako napreduje gradnja nove koče na Okrešlju. 

Verjetno bo naslednje leto dokončana; vsaj midva sva tako ocenila.

V poznem popoldnevu sva se poslovila od Okrešlja in se spustila nazaj v dolino.

Tokrat so nama sateliti izmerili skoraj 1200 višinskih metrov ter 9 km poti.

___________________

Lučki dedec

 

Pot: Planina Podvežak, Korošica, Lučki dedec, Vodotočno jezero, Deska, koča na Brežicih, Podvežak

Čas: okoli 7 ur

V začetku novembra so se lepi jesenski dnevi še kar nadaljevali. 

Meteorologi so obljubljali inverzijo, torej toplo vreme v gorah. 

Pa sva šla pogledat, če je temu res tako.

V dolini je bila temperatura okoli 0 stopinj, na planini Podvežak pa je bilo že toplo ...

.. tako toplo, da je bilo za kratke rokave, zlasti ko se greješ s hojo.

3 x hura za tistega, ki si je zamislil inverzijo.

Planino Korošico sva prečila malo po svoje in zato na kratko sobivala z gostim  ruševjem.

Nad Korošico sva zavila na pot za Lučki dedec. Pot je sicer  marsikje označena s kamnitimi možici

 a midva sva tudi tokrat šla malo po svoje in si popestrila prijeten vzpon.

Proti vrhu ter vrh Lučkega dedca (2023 m).

Pogled na Veliki vrh in Veliko zelenico je bil kot vedno prelep.

Pogled na možno nadaljevanje poti na Lepo glavo in Vežico, kar pa sva pustila za drugič.

Lepo Vodotočno jezero je samevalo, midva pa tudi.

Na Ojstrici sva letos že bila, tokrat pa je imela veliko obiskovalcev. 

Midva pa sva uživala v samoti gora. Pogled na to goro mi je iz vseh strani prelep.

Vračala sva se čez Desko in od daleč gledala najinega Lučkega dedca, 

ki se je zdel prav majhen v primerjavi z ostalimi gorami naokrog.

 Na tej lepi kratki krožni poti nama je aplikacija namerila 950 višinskih metrov ter 12 km poti.

Križevnik, Velika Zelenica, Veliki vrh

 

 

 Pot: planina Ravni, planina Polšak, Križevnik, Velika Zelenica, Veliki vrh, koča na Molički peči, Dolge trate, planina Ravni

 

 V zgodnjem jutru je planino Ravni že obsijalo sonce. 

Jutranja temperatura  je bila tokrat le 8 stopinj C, medtem ko je v preteklih dnevih bilo tukaj topleje; celo do 16 stopinj. Pred kočo sva videla nekaj lovcev. 

Verjetno so se odpravljali v obširna lovišča v okolici.

 

 Do planine Polšak se večinoma potka vije skozi redek macesnov gozd, ki je posebno lep v pozni jeseni, ko macesnove iglice v sončni svetlobi zlato zažarijo preden pred zimo odpadejo. 

Takrat je tukaj ravno zato vsako leto veliko pohodnikov.

Na planini Polšak sva dohitela manjšo skupino planincev, 

sicer pa je ta pot v tem času običajno precej samotna. Potka je sledljiva, ni pa markirana.

 

  Do vrha Križevnika je bila pot precej spolzka, saj je ves prejšnji dan močno deževalo. 

Na vsakem koraku so se mokre trave in borovci močno otresli svoje mokrote na najinih nogah. 

A sonce je že sproti sušilo najine čevlje in obleko.

 

 

 Na vrhu Križevnika ( 1910 m) je prlep pogled na Ojstrico in Rinke v ozadju,

 ker pa sta za nama prišla gor dva znanca, sva dogodek izkoristila 

in tako je nastala najina skupna fotografija. 

 Pogled na  vzhodni del grebena Križevnika in na Raduho v ozadju.

 

 Pogled na zahodni greben Križevnika ter Veliko Zelenico in Veliki vrh v ozadju, 

kamor sva bila namenjena.

 

 S Križevnika se nato spustiš in nadaljuješ krožno pot dalje proti Veliki Zelenici, 

vmes pa lahko včasih pokukaš tudi na Robanovo planino.

 Na Veliko Zelenico (2114 m) sva se povzpela malo po svoje 

ter nadaljevala po travnatem pobočju  proti Velikemu vrhu (2110 m).

Sledil je spust proti koči pod Moličko pečjo. Majhna koča se skriva pod strmim pobočjem Ojstrice. Zadnje leta je ta kar precej obiskana.

Za povratek sva izbrala pot čez Dolge trate ter najino lepo krožno pot zaključila pod planino Ravni.

 

 

 

Tudi tokrat je hojo meril sledilec in narisal lepo krožno pot s 14,8 km ter 1140 višinskimi metri.

_________________

Ojstrica

 

Pot: planina Podvežak, Mala Ojstrica, Ojstrica, Korošica, Vodotočnik, Deska, lovska koča na Brežicih

Vsaj enkrat letno se povzpneva tudi na Ojstrico. 

Letošnji nevihtni julij nam je naklonil tu in tam kak miren dan, 

pa sva enega med njimi izkoristila za kratek skok v hribe. 

Zvečer sva se odpravila od doma in na planini prespala, zato sva lahko s planine Podvežak 

že na poti opazovala jutranjo zarjo. To nama veliko pomeni.

Hodila sva po običajni markirani poti do razpotja za Malo Ojstrico. 

Nisva še med najpočasnejšimi pohodniki, 

vendar naju je kmalu prehitel oskrbnik koče na Molički planini in povedal,

 da pogosto nosi do koče 30 kg nahrbtnik. 

Malo sva se zamislila kako hitra bi bila midva s takšnim tovorom. 

Na srečo nama tega ni potrebno preizkusiti.

 

Meglice so se pričele nabirati nad Žvižgavcem in Veliko zelenico.

 

Pogled na Lučkega dedca na nasprotni strani je vsakič drugačen.

 Po lepem grebenu Ojstrice ...

... mimo okna...

... pa sva že stala na vrhu Ojstrice (2350 m). 

Občasno je veter prepodil meglice, pa sva takrat lovila razglede do znanih gora v ozadju.

 Navzdol proti Korošici se je videl greben Ojstrice z meglicami, ki so ustvarile lepo megleno srce.

Korošica je oskrbovana; ob ostankih pogorišča stare koče so še vedno trije kontejnerji ter stalni oskrbnik, ki po novem dela za planinsko društvo Šoštanj. 

Od tam sva krenila spet navzgor in nato navzdol do naslednjega "srca"  - Vodotočnega jezera ...

 

... po prelepih travnikih Deske mimo Lastovca...

 

... in do pašnikov pod njim.

 

Pa se je tudi danes ponovno zatemnilo in zagrmelo v ozadju, zato sva pred grozečo nevihto pospešila  mimo lovske koče na Brežicih po cesti nazaj do najinega avta, kjer sva zaključila lep izlet.

 

Na poti sva izrisala lepo krožno krivuljo s 1211 višinskimi m na 13,3 km poti,

 kot je skrbno zabeležil najin sledilnik,  stacioniran nekje visoko med digitalnimi oblaki.

 

_________________