Prikaz objav z oznako Kamniško Savinjske Alpe. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Kamniško Savinjske Alpe. Pokaži vse objave

petek, 06. december 2019

Turnovka

Pot: Kosmačeve Rastke,  planina Vodol, Veliki travnik, Turnovka in nazaj
Čas: okoli 6 ur
Višinska razlika: okoli 800 m
 Iz mrzle doline, kjer je bilo minus pet stopinj Celzija, sva se izvila v Kosmačevih Rastkah.
Po gozdni vlaki sva v 40 minutah prispela na planino Vodol, ki se je že bleščala v soncu.
 S planine sva zavila na označeno pot za Travnik. 
Že vrsto let te poti nisva prehodila, zato sva znova občudovala razglede na koroško stran.
 Uršlja gora zgoraj in Peca spodaj sta se prav lepo odkrivali.
 Veliki Travnik je bil malo pobeljen s snegom.
 Najin cilj  Turnovka ( 1637 m ) je le nekaj minut oddaljen od Velikega Travnika. 
Na njej stoji Joškov stolp, ki je bil zgrajen leta 1999.
 Pogled navzdol na Mali in Velik Travnik vedno razveseli oko.
 Učna tabla na vznožju stolpa nam razloži burno preteklost tega področja.
 Razgled na Ojstrico in Veliko Zelenico je z vrha stolpa še boljši.
 Tudi bolj oddaljena Golica je polna snega. 
Ga je že dovolj za turno smuko? Bo treba preverit!
 Vrhovi Pece so prav tako v soncu.
 Uršlja gora pa z južne strani ni več pobeljena.
 Območje okrog Komna je zelo posebno v Sloveniji. Zakaj že?
Tudi zaradi edinstvene flore.
Nekaj malega o tem je opisanega na učnih tablah na zgornji etaži stolpa.
 Za pot navzdol sva skoraj izbrala gozdno vlako v Ušiv graben. 
Vendar nama ime grape ni bilo všeč. Tako sva se spomnila, 
da sva se pred leti že potikala tam v globokem snegu in je šlo strmo navzdol 
in nato zelo mukoma strmo navzgor. Napake torej ne bova ponavljala.
Za ta lepi zimski dan sva torej raje izbrala kar pot nazaj do planine Vodol 
in po znani grapi navzdol do Kosmačevih Rastk.
In še e-statistika poti;
nekdo je rekel, da je to igračka za odrasle. Pa naj bo, prav ima.
Nekateri se še vedno radi igramo.

___________________



sobota, 30. november 2019

Menina planina

Pot: Lipa, Smolnik, Slopi, Biba planina, Vivodnik, koča na Menini planini, Goli vrh, Slopi, Lipa
Čas: okoli 8 - 9 ur
Razmere: rahlo megleno 
Višinska razlika: okoli 700 m

S prelaza Lipa sva zavila na označeno pot za Smolnik - 1002 m, 
ki se proti vrhu kar strmo vzpenja in je tudi kar lepo zaraščena s travami.
 Razgledov ni bilo. Želela sva raziskati greben Smolnika in Predkovico (1010 m).
Vse to sva lansko leto opazovala le od spodaj.
Tu pa ni več poti. Če ne bi bilo megleno, bi se verjetno kaj videlo v dolino.
 Po grebenu prideš najprej na Predkovico in za tem še na Medvedji vrh.
 Takoj za skalnatim prepadnim odsekom sva zavila navzdol po kraškem svetu,
 ki pa je bil ponekod prepadno strm. 
Pazljivost je bila nujno potrebna, ker je bilo mokro in spolzko.
 S Slopov vodi pot proti Biba Planini. Po njej pa prosto malo počez in malo navzgor. 
Občasno so se meglice razkrile in nama prikazale kratke utrinke čudovite planine.
Vmesni trenutki z malimi jezerci so se vrstili drug za drugim. Le koliko jih je? 

 Pastirski stan v zimi verjetno sameva.
 Za Bibo planino sva zavila spet malo po svoje med številnimi malimi vrtačami še na vrh Vivodnika.

Na vrhu Vivodnika (1508 m) se je razjasnilo vendar je bil razgled močno okrnjen, 
 ker so bile Savinjske Alpe v megli.
 V topli koči na Menini nas sva zopet srečala najinega planinskega prijatelja Milana.

Še bi se imeli kaj za pogovoriti, a se nama je mudilo nazaj, da pred temo zaključiva najino pot.
 Od koče sva zavila spet po občutku čez nove planjave in pašnike in tako odkrila 
marsikaj novega za naju. Tudi te simpatične vrtače na zgornji sliki.

 Pa zopet počez in počez po brezpotju do Golega Vrha (1426 m). 
Tokrat sva z vrha imela razglede na Savinjsko dolino.
 Potem sva malo pospešila navzdol do Slopov in mimo velike prepadne stene Smolnika. 
Pa nazaj do Lipe. Poiskala sva  svoj originalen pristop na Smolnik in nove potke do Menine in nazaj. 
Je res, da bi jih težko do potankosti ponovila a je ravno v tem čar brezpotij. 
Lahko zaključim, da je Menina zelo posebna kraška planina, s prelepimi samotnimi predeli. 
Tudi koča je vzorno vzdrževana in odprta vse vikende tudi v zimskem času.


 Statistika poti pokaže kje sva se potikala, tudi počitki so vključeni.

______________________












petek, 01. november 2019

Raduha


Pot: Kosmačeve Rastke, pl.Cirkovnica, koča na Loki, Raduha, Lanež, Jelovec, Kosmačeve Rastke
Čas: okoli 6 ur
Za ta dan so vremenarji obljubili sonce nad 1500 m. pa sva šla preverit , če je res. 
Hodila sva v megli do koče na Loki, pa še malo dlje.
Na višini okoli 1700 m pa se je le prikazalo sonce...
...meglice pa so ostajale spodaj...
...barvna paleta jeseni in zime je bila čudovita.
Skratka bilo je lepo.




Proti vrhu Velike Raduhe ( 2062 m ) se je na koroški strani enako videlo samo megleno morje.

Na vrhu pa presenečenje, samo stopil si na rob in v megli se je prikazala "glorija".
Gor sicer ni bilo gneče, bilo nas je le pet občudovalcev meglenega morja.

In zopet in zopet "glorija", če si le malo stopil do roba prepada.
Pogled proti zahodu je pokazal le najvišje  - v ozadju celo Očaka.

Z vrha sva se vračala čez Durce proti Lanežu.  Jezerce ob poti še ni bilo primerno za drsanje, 
kljub ( najini? ) močni želji.
Tudi gamse sva opazila. In oni naju. Pa so se naveličali prej kot midva.
Na Idiličnemu Lanežu - 1925 m. Bil je občutek izgubljenosti v vesolju.
Sledila je Konjska loka in vzpon na vrh Jelovca- 1845 m. 
Obrnila sva pred križem in se spuščala nazaj v megleno morje po travnikih do Loke.
Še zadnji jasni pogledi po planinah... korak tu kar samoumevno zastane ...
...in sledil je potop v megleno morje.
Ostal pa je spomin na prelep prvi zimski dan v tej novi zimi in redko videno"glorijo".

Semkaj bova v prihajajoči zimi zelo verjetno še večkrat prišla.

_________________________