Prikaz objav z oznako Kamniško Savinjske Alpe. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Kamniško Savinjske Alpe. Pokaži vse objave

ponedeljek, 02. november 2020

Veliki vrh in Križevnik

 

Pot: planina Ravni, Dolge trate, Veliki vrh, Velika zelenica, Križevnik, 
Poljška planina, planina Ravni
Čas: okoli 6 - 7 ur
Višinska razlika okoli 600 m

Pastirska koča na Dolgih tratah.
Preden se usmeriva proti Velikemu vrhu, vedno med ruševjem zaideva malo po svoje, 
kmalu pa le najdeva pravo smer.
Vzpon na Veliki vrh po južni strani.
Veliki vrh - 2110 m
Velika zelenica - 2114 m.
Sedaj pa navzdol proti Molički peči.
Pogled proti jamarskemu bivaku pod Velikim vrhom.
Z Velike zelenice kreneva navzdol na rob skal proti Poljskim devicam. 
Sama sva v hribih, nikjer ni žive duše; vsaj izgleda tako kot da več kilometrov navzgor, 
navzdol , ne na levo , ne na desno ni nikogar.
Tu in tam še kakšen macesen zažari v jesenskem soncu.
Kmalu stojiva tudi na Križevniku - 1909 m.
Pogled proti Ojstrici in Krofički, vmes pa Grintovec, Skuta in Rinke.
Ob poti pa, hm ... nekoga so oskubili do kosti.
Igra sončnih žarkov.
Na Poljški planini je vedno prijetno.
Na koncu je bil še sprehod po preprogi macesnovih iglic v družbi žarečih macesnov.

Dnevi pa so kratki in ko sonce zaide, nastopi hlad.
Zato je pri srcu lažje, ko zapuščava gorski raj.

____________________





petek, 30. oktober 2020

Lepenatka in Rogatec

Pot: Lenart, lovska koča,  Lepenatka, Rogatec, sv.Lenart
Čas: okoli 4 - 5 ur
Višinska razlika: okoli 600 m

Krožna pot se prične strmo skozi gozd dokler ne prideš do lovske preže. 
Od tu se odcepita najmanj dve poti za na Lepenatko. 
Midva sva zavila skrajno levo naokrog pod vznožjem vse do lovske koče.
Veter je prepodil oblake, pokukalo je sonce in poživilo čudovite jesenske barve pokrajine.
Tokrat sva načrtovala krajšo krožno pot, zato se nama ni nikamor mudilo, 
pa sva lahko na vrhu Lepenatke ( 1425 m ) malo dlje uživala  v pogledu na ožarjene macesne.
Pot na Rogatec je označena kot zelo zahtevna .., no markacisti že vedo. 
Meni se ne zdi taka.
Nekaj utrinkov z grebena...
...še vedno na grebenu...
... pogled proti Kašni planini je bil danes tudi lepo obarvan.
...še malo in bova na vrhu.
Na Rogatcu sva dolgo sama uživala v razgledu na dolino pa tudi v daljavo še preko Savinjskih Alp.
Vrh Rogatca - 1557 m.
Navzdol pa sva šla po drugi strani.
Utrinki v barvastem gozdu.
Pri cerkvi Sv.Lenarta je dovolj vode za vsakogar, ki žejn pride mimo.
Kmetija Zg.Špeh.
Še zadnji pogled na Rogatec od blizu.
In vode je v teh krajih v izobilju, kar teče in teče v reko in reka v morje, to pa se nikdar ne prepolni.

 

torek, 15. september 2020

Skuta in Turska gora

Pot: slap Rinka, Okrešelj, Turški žleb, Skuta, Turska gora, Kamniško sedlo, Okrešelj
Čas: okoli 11 ur
Višinska razlika: okoli 1500 m

Pogled z vrha Turškega žleba na Mrzlo goro me vedno prevzame, 
zato bo potrebno še večkrat ponoviti to pot.
Ko je konec prečenja melišč, prav lepo vstopiš v dobro varovano steno Skute.
Sonce je zdaj že pokukalo čez rob.
Po prečenju melišč ter podov se prav  prileže malo raztegniti roke in noge.
V tem sončnem dnevu je razgled z vrha Skute  čudovit. 
Kočne, Grintovec, Dolgi hrbet ter Štruca v ospredju.
Skuta - 2532 m.
Pogled na Rinke.
Sedaj pa sestop. 
V letu 2019 je bila jeklenica proti vrhu Skute poškodovana. 
Sanirali so jo in se mi zdi, da so smer na vrh Skute zelo dobro izpeljali.
Svet pod Skuto proti Turski gori je poln škrapelj, žlebičev in različno velikih vrtač.
Pogled proti Turski gori, v ozadju je Brana.
Meglice so se pričele plaziti okoli vrhov in tudi vrh Turske gore - 2251 m so že malo zajele.
Pogled nazaj na Skuto in Rinke, ki so že za nama.

Sedaj pa je sledil sestop s Turske gore na Kotliče. Je zelo lep kar se tiče razgleda,
 toda sama pot je za moj okus še vedno preveč razbita, 
saj je polno drobirja in je potrebno paziti na vsak korak.
Na Kamniškem sedlu sva zavila nazaj proti Okrešlju, dokler pod steno sedla nisva opazila črede  kozorogov. To naju je za nekaj časa ustavilo. 
Veter je pihal od njih proti nama, zato niso zavohali nič nevarnega. 
Lahko sva jih dolgo opazovala v tišini, pa niso zbežali, čeprav so naju opazili. 
Potem so zelo spretno splezali nekaj metrov nad nama po steni navzgor 
do novih nedostopnih pašnikov, ki so skriti v severni steni Brane.

 Ti kozorogi so nama prav lepo popestrili zaključek najine poti.

________________________________