Jerebičje

 

 Pot: Pavličevo sedlo, Jerebičje ter nazaj

 Čas: okoli 7 ur s postankom na vrhu

 

  Jerebičje je prelep greben nad samotnim Matkovem kotom. 

Rada izbirava samotne poti po možnosti še z lepimi razgledi in če se le da še kaj novega. 

Iz smeri Pavličevega sedla tod še nisva hodila, zato sva se veselila poti. 

Domnevala sva, da bo to krajša pot, saj sva imela včeraj težji in daljši pohod. 

Pa ni bilo ravno tako.  

 

  S Pavličevega sedla sva krenila po lepi gozdni cesti ter nato po čedalje slabših gozdnih vlakah

 navzgor v smeri Jerebičja. Ko je zmanjkalo primernih vlak v najini smeri,

 sva nadaljevala skozi vedno redkejši gozd; občasno tudi prek blata in precej zaraščenih livad. 

Čez kakšno uro sva končno stopila na staro "graničarsko pot" ter nadaljevala po njej. 

  Tudi ta pot je ponekod precej zaraščena, drugje, predvsem v gozdu, pa je prav prijetna. 

 

 Prav na avstrijsko slovenski meji ( ali malo bolj na slovensko stran?) 

 je postavljena nova lesena brunarica, zelo prijetna na pogled.

 

 Graničarska pot je od tu naprej postala bolj sledljiva in zato sva se hitreje bližala najinemu cilju.

 

 Greben Jerebičja ni hudo visok, je pa na obe strani prepaden, zato ta pot ni zelo "na komot"... 

 

 Na vršnem grebenu se odpirajo vedno lepši razgledi.

 

 Vrh Jerebičja (1762 m).

 

 Razgled vse naokrog pa je res enkraten; podoben kot na bližnji Krnički gori.

 Na spodnji sliki je približana Ojstrica, Babe ter Planjava, 

pred njo pa gozdnati greben nad Logarsko dolino z vrhom Savinjeka. 

Proti zahodu pa so Matkova kopa v ospredju, Mrzla gora, Grintovec, Kočna ter Velika baba 

(na spodnji sliki od leve).  

 Najbolj slikovit pa je Matkov zob pod Matkovo kopo. 

 Pa še pogled na del najine prehojene poti od Pavličevih sten.  Po zasluženi malici ter naužitimi pogledi naokrog sva se pričela vračati. 

Tokrat je šlo le malo gor in več dol. Pri vračanju pa sva se strogo držala stare"graničarske poti". 

  Ustavljala sva se le ob borovničevju, ki ga je tukaj veliko, borovnic pa le malo.

 Kljub temu sva jih nabrala dovolj, da sva se jih najedla.

Ker sva na povratku pridno sledila graničarski poti, 

sva iz gozda izstopila točno na Pavličevem sedlu brez vseh orientacijskih izzivov. 

Za spremembo nama je tokrat to kar odgovarjalo. 

Še bova prihajala na to Jerebičje. Mogoče le z drugim pristopom.

Julija na borovnice in konec oktobra gledat s soncem ožarjene macesne.

 

_________________