Pred meseci smo se pogovarjali o možnostih za potovanje z našimi kombiji po Maroku in Zahodni Sahari. Kmalu je postalo jasno, da je ideja realno izvedljiva, zato so stekle priprave.
V veselem pričakovanju je hitro tudi nastopil čas za odhod.
S trajektom iz Genove do Tangierja (Maroko) bo naša ekipa štela tri člane,
v Marrakechu pa se bodo pridružile še dve članici, ki bosta prispeli z letalom.
Tudi njihove vtise s tega potovanja lahko spremljate na blogu : TUKAJ !!!
Do pristanišča v Genovi smo se peljali po avtocestah čez dolgočasno in megleno severno Italijo.
Za to pot smo odšteli okoli 60 eur za cestnino na AC.
Pred pristaniščem v Genovi je nekaj križišč in deteljic s kažipoti za Port, nato pa smo prav lepo zapeljali na pomol za check in za našo ladjo, ki nas bo naslednja dva dni in pol vozila do Maroka.
Ladja je imela odhod ob 13h, ob 8h zjutraj pa je bila potrebna prijava.
Po uspešni prijavi smo imeli čas za ogled različno natovorjenih vozil naših tokratnih sopotnikov.
Z malo zamude smo izpluli in si ogledovali Genovo z morske strani.
Vremenska napoved za plovbo je bila dva tedna pred našim odhodom sumljivo slaba;
z obilico vetra in konkretnih valov, vendar se je dnevno spreminjala na bolje.
Kljub temu smo nabavili vse potrebno za ublažitev morebitne morske bolezni.
Prvi dan na morju je minil v lepem vremenu.
Plovba je bila mirna in nam je minevala ob ogledu ladje, ki pa smo jo kar hitro spoznavali.
V Barceloni je bil nekajurni postanek in v tem času smo lahko šli do svojih avtomobilov.
Med plovbo namreč avtomobili v podpalubju niso dosegljivi.
Carinske formalnosti se pred pristankom v Afriki opravijo na ladji nekaj ur prej. Izpolnit je potrebno dva obrazca, enega z osebnimi podatki, drugega pa za začasni uvoz avtomobila. Na koncu zamudnega postopka, ki se na srečo odvije na ladji, kjer imaš zadosti časa za trening potrpežlivosti, na koncu prejmeš vstopni žig v potni list. Zdaj imaš tri mesece časa za gostovanje v Maroku.
Nam bo letos to več kot zadostovalo.
Zadnja noč ter naslednji dan sta bila precej nemirna, saj je od Gibraltarja pihal močan zahodni veter,
ki je pred sabo gonil dovolj velike valove, da so malo valjali našo dvesto dva metrsko ladjo.
Občasni še močnejši sunki vetra pa so bili tako močni,
da se je bilo potrebno oprijeti, da te ni pometlo s palube.
Bližali smo se Tangierju in medtem opazovali Gibraltarsko ožino.
Izkrcanje pa je zgodba zase. Potniki smo se izkrcavali glede na to, kje smo imeli avto.
Najprej so bili na vrsti tisti, ki so imeli avto v podpalubju D, nato C in šele nato A in B.
Časovno je to za nas, ki smo bili med zadnjimi, pomenilo dve uri čakanja,da smo prišli na vrsto.
Nato smo odpeljali iz sektorja B brez reda in pravil kakor se je voznik uspel preriniti skozi množico obračajočih avtov. Kolona vozil je nato peljala mimo dveh carinskih kontrol,
ki pa ju je zanimalo le,če imamo drone, mamila in puške.
Ko smo prestali tudi to, smo se po treh urah od pristanka ladje znašli na velikem parkirišču,
kjer je bila možnost menjave denarja. Izkrcavanje ter opazovanje prekupčevalcev,
ki so ponujali sim kartice in hkrati bežali pred policijo, nam je popestrilo večer.
Carinske kontrole pa so šle hitro mimo, ker smo vse to predhodno naredili že na ladji.
In tako smo končno prispeli v Afriko.
Našli smo lep prostor na parkirišču ob avtocesti ter se odpravili h zasluženemu počitku.
Objave
