Pot: kmetija Kumprej, Robnikova planina, Lovska koča, V. Travnik in nazaj
Cesta do kmetije Kumprej je bila tako zasnežena in okrašena,
da sva že pomislila, da ne bova mogla z avtom do najinega parkirišča.
Pa je le šlo.
Naprej pa cesta ni bila splužena, je pa gor dobrih trideset centimetrov deviško belega snega.
Tako sva si tudi želela, zato sva veselo zakorakala s smučmi v novi zimski dan
vse do Robnikove planine.
Bila sva edina, samcata v tej snežni belini, nobenih sledi, nobenih glasov,
le daleč od naju sva opazila srne, ki so brskale hrano izpod snega.
S ceste sva nato zavila v ozko zasneženo grapo in vmes dobila kakšno pošiljko snega na glavo,
ki je padal z vej.
Grapa se je nato razširila v zasnežen travnik...
...in spet sva občudovala nove smreke olepšane s snegom...
...in nekje na sredi travnika opazila klopco, ki pa je bila zasedena.
Pa nič hudega; itak nisva nameravala počivati tu.
To je zame tako lep pogled navzdol proti Malemu Travniku.
Meglice so se sicer zgoščevale a koče na V. Travniku - 1548 m še niso prekrile.
In sedaj samo še navzdol, čaka naju slaba ura smučarskih užitkov! Hura!
Klopce pri planinski koči so bile v fazi mirovanja....
...tudi okrašena novoletna smrekca na robu dvorišča je samevala...
...midva pa ne; zapodila sva se po grapi navzdol.
Najine sledi pričajo o razburljivi smuki, polni nepričakovanih manevrov v preozki in strmi grapi.
Prehitro je šlo a kaj češ lepšega pričakovati tukaj? Je užitek, morava priznat!
Midva pa še kar navzdol, mimo lovske koče in že proti pastirskim stanom,
kjer pod gankom stoji klopca za najino malico. Tu sva bila pozimi že večkrat dobrodošla.
V dolini naju je sicer čakala megla a to naju ni nič užalostilo.
Sopihala navzgor, se podila počasi navzdol
ter uživala v čudoviti belini ter gluhi tišini snega , sva:
Jutri, v nedeljo bo počitek. Le kje bova smučala v naslednjem tednu?
Ni pomembno - trenutno je še dosti neokrnjene beline za katero se zdi,
da čaka prav na naju!
______________
Objave
