ponedeljek, 27. junij 2022

Velika (Koroška baba)

Pot: slap Rinka, Okrešelj, Savinjsko sedlo, Velika baba, Ledinski vrh in nazaj po isti poti 

Na izviru Savinje smo se oskrbeli z vodo saj je bil napovedan vroč sončen dan.

Vzpon na Savinjsko sedlo je bil v tem ponedeljkovem jutru že kar pošteno vroč.

Razgledi pa pa so bili jasni, le daleč v Julijce so jasnino motile meglice v ozračju.

Na vrhu Velike babe ( 2148 m) je bil pogled na bližnje Savinjske Alpe popolnoma pregleden.
Še skok na sosedo Malo babo...
...in nato navzdol ter po neprijetnem melišču navzgor in še na Ledinski vrh.
 Po poti nazaj na Okrešelj je sicer pihal rahel vetrič, ki pa ni zmogel ohladiti naših razgretih teles,
zato smo se vsi zopet razveselili hladne vode na izviru Savinje.
Prava ohladitev nam je uspela šele po kopanju v prijetnem tolmunu v Logarski dolini 

Po isti poti gor in dol in se je nabralo 1600 višinskih metrov ter skoraj 11 km poti.

_____________________



torek, 21. junij 2022

Samarske Stijene, južni in zahodni del

 

Pot: 13.km ceste Jasenak - Mrkopalj, Ratkovo sklonište, Južne Samarske stijene, Zahodne Samarske stijene,  13.km ceste

Tretji dan najinega pohodništva so bile na vrsti Južne in Zahodne Samarske stijene.
 Najprej skozi gozdnati predel navzgor...

...do Dvorca, skozi prelepe prehode.

Pogled z vrha Dvorca v sotesko.

Nato je sledilo nekaj gozdnate poti, gor in dol v vrtače in mimo vrtač, skozi Dolino miru. 
Ime dolince pove, da tukaj ni gor in dol in ni ozko ter špičasto,
 ampak se noge in glava odpočijejo in umirijo. 


Ko sva se že vpraševala , kje so tiste stene, so se pričele. 
Nekaj metrov navzgor, nato navzdol,
...nato skozi ožine in zopet dol. 
Aplikacija za sledenje na mojem telefonu nama ni mogla slediti. 
Na posnetku sva kasneje videla le ravne črte med posameznimi višinskimi točkami.


Na vsakem težjem odseku po teh Stijenah,  je tudi lažji obvoz.
 Midva sva izbirala samo tiste težje variante mimo Razbijenega vrha (1285 m).
Tudi do Amfiteatra vodi težji del.
Dva odseka sta presenetljivo težka za spust, eden je celo rahlo previsen, klinov ali jeklenic ni. 
Za ta težji del nisva imela volje za slikanje ampak sva bil z mislimi izključno pri plezariji.
Na vrhu Amfiteatra še ni bilo pravega teka za malico.
Amfiteater, pogled navzdol...

Na vrhu Južnih Samarskih stijen (1298 m) sva bila že pošteno utrujena. 
Pot so nama krasili šopki planik, ki so rastli v vdolbinah pobeljenih sten.

Proti vrhu Južnih Samarskih stijen (1298 m) sva se večkrat ustavila in uživala v razgledih.

Ko sva izplezala iz Amfiteatra in se že vračala, sva najino težko pot našla takole opisano:
OPASNO a vendar COOL
Se popolnoma strinjava z opisom.
Sledilo je vračanje s sten po spodnji poti...
...z lepimi kraškimi oblikami...
...mimo ogromnega brezna. Tudi nekaj manjših sva opazila na poti.
Vračanje po spodnji poti izgleda takole gozdnato kot je na spodnji sliki 
ampak vseeno z vmesnimi  skalnimi detajli gor in dol.
Pol dneva je bilo še na razpolago zato sva se odločila še za nadaljevanje na Zahodne Samarske stijene. 
Ob poti so bila razgledišča ( vidikovci ), nato pa je sledil zopet težji obvoz in sicer na Zlatni vrh. 
Tokrat sva ga izpustila.in šla raje mimo Velikega kanjona.
 Sledila je Dolina suza, Faraonova dolina s Piramido...
... in spet nekaj Vidikovcev.
Sledile so Stjepenice, pa skozi Dolino Vila (nisva videla vil). 
Vse do najvišjega vrha Samarskih stijen (1302) ni bilo več nobenega presenečenja z opasno-cool varianto.
Zaslužen počitek in malica na vrhu zahodnih Samarskih stijen, sta potekala že v popoldanskem času. 
Tu  je tudi najvišja točka vseh teh stijen.
Sedaj pa še samo navzdol bolj kot ne,  na najino izhodišče na 13.km ceste.
 Poti so lepo označene. Tu in tam te preseneti leseni kažipot z besedo : cesta.
 Ko prehodiš te prelepe stene pogorja Velike kapele, ti postane jasno zakaj kažipot usmerja na cesto. 
V teh soteskah, vrtačah in kanjonih bi se lahko le izgubil in taval kot kak pozabljeni faraon ali vila.


Gps sled lepo pokaže ravne črte med točkami, ker sateliti niso mogli slediti 
številnim skokom gor in dol ter sem in tja. 
Spodaj so Južne Samarske stijene, obhodila sva vse. 
Zgornja pentlja pa prikazuje Zahodne Samarske stijene, kjer sva obhodila težji skalni del,  
izpustila pa lažji gozdni del. 
In bilo je zopet lepo, predvsem pa nepozabno.
Je za ponovit. Enkrat ko naju spet zanese tja pot.

___________________







ponedeljek, 20. junij 2022

Bijele Stijene

 

Pot: izhodišče na 7.kilometru ceste, koča Dragutin Hirtz, vrh Bijelih Stijena, Vihoraški put do Ratkovega skloništa, vrnitev na 13.kilometer ceste in po klancu kostura nazaj na izhodišče
Kar nekaj priprav zahteva načrtovanje novih poti na nepoznanem terenu. 
Za drugi dan sva izbrala pohod po Bijelih stijenah. Izhodišče je bilo pri 7.km ceste za Mrkopalj. 
V gozdu daleč spodaj zagledaš kup drv ter prošnjo, da prineseš vsaj eno do koče. 
Pa je eden od naju  nosil dve, drugi pa nič. Ampak povprečje je bilo dobro.
Dve lepi koči se skrivata pod vznožjem Bijelih Stijen, prva je nova ...
...druga pa starejša, lepa koča na gozdnati planoti.
Nato pa se prične tipičen skalnat kraški svet...

Kakšne lepote se tu skrivajo, seveda nisva slutila ...
...čudoviti mini kanjoni in mini soteske...
...takšni spusti in vzponi so povsem običajni za ta svet...
... na vrhu enega vidikovca ...
... na takšne prehode sva se navadila. Zelo so limitirani v širino.
Same posebnosti in lepote skalnih struktur.
Na vrh Bijelih Stijen (1335 m) se povzpneš po jeklenici.
Pihal je močan veter, pa sva se umaknila malo pod vrh...
...veliko je bilo planik...
Pogled na Klek v daljavi.

Nadaljevala sva po čudoviti Vihoraški poti.
Zopet ožine.
Na Ljuski.
Pogled na "Flaše".
V začetku preseneti takšnale puščica, zlasti ko je obrnjena navzdol, nato pa se jih navadiš.
Pa zopet navzgor.
Prehodi, luknje, okna so nekaj povsem običajnega v tem svetu.
Ko pa imaš že dovolj te preseneti lep Ratkov bivak. (Ratkovo sklonište) 
Za njim pa križišče za Samarske Stijene in  markacije za Zub. 
Bila sva že hudo utrujena pa sva se kljub temu potrudila še za Zub. 
Kar zahteven pristop, zlasti če si utrujen.
Nato pa sva obrnila nazaj proti najinemu izhodišču. 
Čakalo naju je še kar nekaj kilometrov ceste in poti.
Ni se nabralo ne veliko kilometrov, ne višinskih metrov. 
Komaj 11 km poti in nekaj čez 500 višinskih metrov. 
Zaradi vzponov in spustov gor in dol, prerivanja skozi ozka okna in previsne kamine 
ter previdnosti za vsak korak, je bila poleg nog utrujena tudi glava. 
Pa nič hudega.
Doživeti Bijele Stijene ter hoditi po mojstrsko speljanih poteh, je nepozabno doživetje.

__________________________