Izhodišče: Žagana peč
Sončni vzhod sem zamudila tako zelo, da sem ga opazovala od spodaj navzgor. Kljub temu so barve veličastnih gorskih sten obsijane s prvimi sončnimi žarki popolnoma vredne zgodnjega jutranjega vstajanja.
Nad Kokrškim sedlom se je odprl pogled na zamegljeno deželo Kranjsko....
Z vrha Grintovca tokrat nisem gledala popolnoma sama. Kljub rani dopoldanski uri nas je bilo gor že par hribovskih uživačev.
Tudi Krvavec, se je že dvignil iz megle.
Za Krvavcem so vidni vrhovi Storžiča, Kočne in še bolj zadaj očaka Triglava s skoraj vsemi Julijci.
Res je bolje biti tu gor kot tam spodaj.....razen, če še spiš in se tega sploh ne zavedaš.
Storžič v vsem svojem sijaju.
Kamorkoli pridem, vsi nekaj hočejo od mene. Nekaterim se ne da ustreči, drugi z mojo ustrežljivostjo niso zadovoljni. Te kavke pa ni bilo težko zadovoljiti. Mali grižljaj jabolka je bil dovolj, da je zadovoljna odletela.
Ko takole gledaš navzdol kočo na Kokrškem sedlu, se vedno znova začudiš, kako je lahko nameščena na tako ostrem grebenu.
Sonca še nisem imela dovolj, zato sem zavila še skozi Mala vratca proti bivaku pod Grintavcem.
Pot na Grintovec je bila kopna, na tej osojni legi proti Skuti pa so ostala tri pomrznjena snežišča, ki so se razlezla preko uhojene poti. Dereze sem sicer imela s seboj ampak se mi jih ni dalo natakniti za teh nekaj metrov. A občutek pod nogami je bil zelo nesiguren, ko sem prečila zmrznjeno snežišče, zato bi bilo bolj pametno, da bi se malo potrudila zaradi lastne varnosti.
Bivak se je sicer kmalu prikazal, a je trajalo, da sem ga dosegla.
Turska gora, Kotliči, Brana, Planjava in Ojstrica v ozadju.
Skozi skalno okno se vidi do meglene doline.
Skuta
Vreme v letošnji jeseni je nam pohodnikom zelo naklonjeno. Ponuja se nam veliko sončnih dni. Samo postreči si je treba z njimi.
Cojzova koča na Kokrškem sedlu je bila zaprta, vetrnice pa privezane z vrvjo. Ne bo toplega čaja ob šumenju nastajajoče elektrike.
In nato nazaj v meglo strmo navzdol.....
Ker toplih dnevov še ni konec, se že veselim naslednjega izleta.