nedelja, 06. februar 2011

Radojč in Ramšakov vrh


Tokrat sem se udeležil tradicionalnega planinskega pohoda, ki ga organizira PD Vinska gora. Pot poteka iz Vinske gore prek Ramšakovega vrha in Radojča do Tuševega, kjer je bil zaključek pohoda.

Zima se očitno poslavlja, tako je pot posuta z listjem namesto s snegom. Kljub temu pa gozd dobro vpliva na počutje.











Igra svetlobe in sence je vedno zanimiva, tudi takrat, ko se po strmi poti vzpenjaš proti svojemu cilju.






















Občasno se odprejo skrivnostni razgledi skozi goli listnati gozd, taki kot jih v poletnih mesecih pač ni. Tudi zaradi tega ima zimski čas svoj čar in vredno ga je izkoristiti s pohodi v naše hribe.













Ker je bil to organiziran pohod, sva z bratom srečevala mnogo ljudi. Med njimi seveda veliko prijateljev, znancev in sodelavcev s katerimi smo poleg pozdrava izmenjali še kakšno besedo več.
A za malico sva si vseeno uspela najti košček samote in na idilični sončni jasi sva si dopolnila načeto energijo in ublažila grozečo dehidracijo.

Bilo je tako prijetno toplo, da bi lahko kar zaspala tamkaj. A sva oba že dovolj stara, da vema, da se na goli zemlji ne sme predolgo sedeti dokler imajo imena mesecev v svojih imenih črko R.
Mladina tega ne ve, pa se zato čudijo pomladnim gripam in prehladom...


Ko na planinski poti srečaš jasen znak civilizacije, se začneš zavedati, da bo tudi ta zgodba kmalu končana ne glede na to ali smo jo znali užiti do konca.















Eni so še vedno neodvisni od komunalne vode. Kakšno bogastvo! Vendar tisti, ki to imajo, se tega ne zavedajo. Vendar se zavest o tem le množi a verjetno prepočasi...













Na Tuševem se je pohod končal. V izkaznice smo dobili potrdilo o udeležbi se še malo okrepčali in posončili, nato pa sva se spustila še do zapostavljene naravne znamenitosti Šaleške doline. Veluja peč - naraven most.  Še kratek spust do doline, pa se je prijeten nedeljski izlet iztekel. Kdo ve - mogoče naslednje leto spet!