torek, 15. september 2020

Skuta in Turska gora

Pot: slap Rinka, Okrešelj, Turški žleb, Skuta, Turska gora, Kamniško sedlo, Okrešelj
Čas: okoli 11 ur
Višinska razlika: okoli 1500 m

Pogled z vrha Turškega žleba na Mrzlo goro me vedno prevzame, 
zato bo potrebno še večkrat ponoviti to pot.
Ko je konec prečenja melišč, prav lepo vstopiš v dobro varovano steno Skute.
Sonce je zdaj že pokukalo čez rob.
Po prečenju melišč ter podov se prav  prileže malo raztegniti roke in noge.
V tem sončnem dnevu je razgled z vrha Skute  čudovit. 
Kočne, Grintovec, Dolgi hrbet ter Štruca v ospredju.
Skuta - 2532 m.
Pogled na Rinke.
Sedaj pa sestop. 
V letu 2019 je bila jeklenica proti vrhu Skute poškodovana. 
Sanirali so jo in se mi zdi, da so smer na vrh Skute zelo dobro izpeljali.
Svet pod Skuto proti Turski gori je poln škrapelj, žlebičev in različno velikih vrtač.
Pogled proti Turski gori, v ozadju je Brana.
Meglice so se pričele plaziti okoli vrhov in tudi vrh Turske gore - 2251 m so že malo zajele.
Pogled nazaj na Skuto in Rinke, ki so že za nama.

Sedaj pa je sledil sestop s Turske gore na Kotliče. Je zelo lep kar se tiče razgleda,
 toda sama pot je za moj okus še vedno preveč razbita, 
saj je polno drobirja in je potrebno paziti na vsak korak.
Na Kamniškem sedlu sva zavila nazaj proti Okrešlju, dokler pod steno sedla nisva opazila črede  kozorogov. To naju je za nekaj časa ustavilo. 
Veter je pihal od njih proti nama, zato niso zavohali nič nevarnega. 
Lahko sva jih dolgo opazovala v tišini, pa niso zbežali, čeprav so naju opazili. 
Potem so zelo spretno splezali nekaj metrov nad nama po steni navzgor 
do novih nedostopnih pašnikov, ki so skriti v severni steni Brane.

 Ti kozorogi so nama prav lepo popestrili zaključek najine poti.

________________________________


petek, 11. september 2020

Visoki kanin



Pot: D postaja na Kaninu, Visoki Kanin, Dom Petra Skalarja na Kaninu, D postaja.
Čas: okoli 8 ur
Višinska razlika: okoli 600 m
Za zadnji dan najinega potepanja po Julijcih sva izbrala manj naporno pot, 
saj naju je še čakala vožnja domov. 
Pripeljati sva se dala s kaninsko gondolo na D postajo na kaninske pode.
S kaninskih podov se že razpre lep razgled daleč naokoli.
Vsa pot je res lepo označena. Sicer v megli bi to še kako prišlo prav, zlasti če si prvič tu.
Meglice so sicer res ustvarjale lepo podlago za dobre fotorafije, 
vendar so obenem pomenile tudi grožnjo, da bodo vrhovi kmalu v oblakih.
Pot je enostavna, z nekaj klini, dobro označena in res lepa.

Vzpenjala sva se po grebenih Kaninskih podov. 
Razgledi so  bili čudoviti, dokler se niso priplazile meglice tudi na vrhove. 
Zato pa so fotografije bolj impresionistične, kar nama tudi veliko pomeni.
Pogled navzdol po kaninskih obronkih razkriva večne kamnite sklade, ki dajejo vtis mogočne lepote.
Zopet nekaj čednega v našem stvarstvu....
Proti vrhu...
... in kmalu stojiva tam, kjer sva si želela:  na vrhu Visokega Kanina - 2572 m 
In dala sva se slikati, ker sva tam našla družbo.
Na poti navzdol sva se napotila preko čudovitih kaninskih podov do Doma Petra Skalarja- 2260 m,
 ki pa je bil zaprt. Odkar ga upravljajo jamarji, planinci in drugi izletniki tukaj ne morejo več pričakovati zanesljivega gostoljubja.
Tale pot je bila res uživaška, ne težka, lepo označena in zelo razgledna. 
Spodaj na sliki je Dom Petra Skalarja ter zraven bivak, ki pa je na eni strani poškodovan.
Še enkrat prelepi in širni kaninski podi, čeprav v meglicah.
Ko sva se vrnila nazaj na postajo D kaninske gondole, so se megle razkadile, pa se je prikazalo še sonce. Zato sva ostala še dolgo na prikladnih ležalnikih in dopolnjevala zalogo vitamina sreče.
 
______________________
 
 

četrtek, 10. september 2020

Piccolo baba



Pot: vasica Njivica, pl.Ognjenik, pl.Baban, M.Baba, ter nazaj do Učje
Višinska razlika: okoli 1500 m
Čas:okoli 10 ur 
Razmere: vroče in vlažno

Vremenska napoved za ta dan je bila sumljiva. V tem delu gora naj bi bile možne popoldanske plohe, zato sva izbrala nekoliko nižjo ciljno goro.
Pot tudi tukaj poteka strmo navzgor po zelo zaraščenih planinah in je slabo markirana v zgornjem delu. Zaradi megle ter slabo označene poti sva se povzpela le na Malo babo - 1977 m. Razgled na drugo - italijansko stran je res lep. Za spremembo od zaraščenih planin, tam pot poteka ob obronkih grebenov. Vsaj videlo se je tako. Naslednjič se bova povzpela raje z italijanske strani.
Sedaj pa navzdol; za spremembo sva vedela kaj naju čaka...
...pot je večinoma takole zaraščena, tu res že dolgo ni bilo nobenega pa markacistov tudi ne....
Na planini Baban pa je še očuvan vodnjak s shranjeno deževnico,  takole zaprt in dostopen.
Na zaključku poti sva zavila do kanjona Učeje, skozi katerega teče neverjetno lepa, 
čista, močno bučeča in skratka čudovita Učeja.
Uf, kako paše....
Res čudovit zaključek te naporne poti je to bil.
Skoraj bi šla vse ponovit še enkrat, 
samo da bi zopet okusila te silne občutke lepote narave na koncu dneva.
 
______________________________
 
 

 

sreda, 09. september 2020

Rombon

Pot: vas Zavrzelno pri Bovcu, pl.Goričica, Čukla, Rombon, speleološki bivak, Rupa, Zavrzelno.
Čas: okoli 11 ur
Višinska razlika: okoli 1700 m
Z vasice Zavrzelno se pot vzpenja kar navzgor in navzgor ...
...mimo zaraščene planine Goričica, do znamenite Čukle z mnogimi ostanki - bunkerji iz 1.sv.vojne.
  Na vrhu Rombona - 2208 m pa so se ponudili čudoviti razgledni na Julijce.
Ker sva bila zadosti hitro na vrhu sva se odločila še za nadaljevanje poti proti Černelski špici. 
Na sliki spodaj je v ozadju znamenita Čukla.
Prečenje vrhov proti Črnelski špici ponuja veliko lepih razgledov na Mangart ter Soško dolino.
Zelo razgledna pot je sicer bila davno nekoč označena, 
toda markacije so zdaj tako redke in zbledele, da sploh niso več omembe vredne. 
Hodiš torej tako kot da ni označene poti.
Takšnih razglednih točk je bilo kar nekaj na tej prečnici. Na drugi strani navzdol pa ni bilo dolgo nič. Daleč spodaj se je videla ena od prelepih soških  dolin - Možnica.
Na spodnji sliki je del smeri od Rombona do speleološkega bivaka, ki sva jo prehodila.
Pri speleološkem bivaku sva se spustila na pot v Rupo. Pot je resnično "rupasta".
V zgornjem delu je to lepa pot z mnogimi jamami in udori...
...v spodnjem delu pa močno zarasla z visokimi travami in posameznih lukenj in jam sploh ne vidiš.
Po dolgem sončnem dnevu sva se spet znašla v prijetni senci gorskega gozda. 
Tukaj sva se spet priključila stezi, po kateri sva hodila zgodaj zjutraj.
Zadovoljna, da se je lepo izšlo.
In zopet je bila za nama ena izmed lepših poti v gorskem svetu.
__________________________________