Prikaz objav z oznako Smuka. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Smuka. Pokaži vse objave

sobota, 25. januar 2014

Val Thorens


Hura!!! Po skoraj tridesetih letih zopet smučava po treh dolinah v Savojskih alpah!
Tokrat imamo najet apartma v Val Thorensu v kompleksu 'Belega Konja', ki nam nudi vso potrebno udobje počitka, da lahko zdržimo izzive osemdnevne smuke med belimi vršaci.
Kilometri dolgih prog so raztegnjeni po slikoviti gorski krajini, zato je užitek dvojen.
Za nekatere med nami celo trojen: poleg lepo urejenih prog in lepega razgleda visokogorska krajina nudi še veliko smučanja po brezpotjih med skalami, grapami in prepadi.
Da se tu pa tam kdo zgubi ali razbije, kot se je pred kratkim slavni Schumacher, nas ne skrbi.
Saj se to dogaja le drugim, a ne?
Ob večerih pa naše naselje nudi kup zabave in vsakovrstnih razvajanj.
Nekateri si očitno privoščijo tudi tele drage češnje po 29,99 €,
 ki nas niso pritegnile ne s ceno, ne z izgledom. Okusili jih torej nismo pa tega ne obžalujemo.
Vsekakor pa zdaj še bolj cenim naša domača češnjeva drevesa.
Bili so tudi dnevi, ko so megle in meglice prekrivale doline po ves dan in se tihotapile
tudi med naše tritisočake.
Takrat smo pazili, da se nismo spuščali preveč navzdol po dolinah
in smo raje ostajali višje in bližje soncu.
Ko se je delovni čas vlečnic, sedežnic in gondol končal, smo mnogi še vedno uživali visoko med vrhovi in smo se šele ob mraku začeli spuščati domov v dolino.
Tudi ko je snežilo, smo bili aktivni na smučiščih, le prilagodili smo se razmeram.
Kako zelo se je spremenilo življenje v teh gorah so nas opomnile stare fotografije,
 ki so bile razstavljene v eni od galerij.
Mi pa smo smučali od jutra do večera in vsak dan smo bili boljši, močnejši
in še bolj domači na širnih prostranstvih.
Igre sence, svetlobe in meglic, ki so bile nošene z osvežilnimi vetrovi, so nas vedno znova očarale v tolikšni meri, da smo se ustavljali in opazovali krasote božjega stvarstva.
Sončni žarki so raztapljali hiteče meglice in ...
... zahodni veter je vrtinčil bel prah drobnega snega ...
 ... ko smo se sedmi dan spuščali v dolino k potrebnemu počitku.
Spet smo se spraševali enako kot vsak dan znova in znova:
 Le zakaj nam dnevi v gorah tako hitro bežijo ?
_________________________

sreda, 19. december 2012

Pizz Boe

Najino najljubše smučišče na področju Selle Ronde pa sta smučišči s Pizz Boe in Valluna. Skupaj sta povezani v strmo progo na začetku, dolgo nekaj km in na koncu v raven iztek. Predvsem pa je to precej dolga proga, ki ni oblegana od smučarjev,  se pa da gladko presmučati v nekaj hitrih minutah.
Tudi tukaj je bilo kaj videti, ni potrebno samo drveti po smučišču. 
V tem jasnem dnevu so bili razgledi zopet prekrasni.
Do Pizz Boe pa je za naju sicer dolga pot od hotela v Canaceju, toda z zelo prijetno smuko.
Dan pa je bil tak kot narisan z barvicami. Modro nebo in rumeno sonce ter belina na pobočju gora. Dober fotograf lahko res zajame na posnetek delček te lepote v gorah.
Na koncu pa še standardna statistika najinega smučanja, ki je razvidna z uradne spletne strani žičničarjev:

http://utilizzo.dolomitisuperski.com/

Nr. lifts:
103
Height difference:
44.852
Estimated slope km:
227
Different lift:
47
Repetitiveness:
2,19

ponedeljek, 17. december 2012

Santa Christina Gherdeina

V okolici St. Christine ležijo osončena smučišča na nekaj več kot 2000 m nadmorske višine.
Vsa so široka, uglajeno poravnana in ravna kakor miza, vsaj zdi se tako,
ko tja prismučaš s strme Marmolade.
Velike ali majhne koče, vse v lesu, res prijetno, italijansko doponjujejo ambient.
Smučišča v Dolomitih že dokaj dobro poznava in jih imava tudi že označena kot najljubša,
najbolj pestra, najdaljša ali smučarsko najboljša.
Temu smučišču tu jaz pravim Kristina za crkljanje. Široko, brez grbin, osončeno in ko prideš z Marmolade,  je tu raj za smučarski počitek. To pomeni, da lahko drviš po strmini navzdol brez posebnega napora.
Vmes pa so seveda najina priljubljena mesta z okusnim kapučinom, ki jih tudi na kaže izpustiti, če sonce prijetno greje in je osebje prijazno in ustrežljivo.

Dnevi so bili prijetno sončni, z novim snegom in dovolj topli, tako da sva bila vedno v dilemi ali izkoristiti čas za smuko ali pa za prijetno martinčkanje ob kočah.

nedelja, 16. december 2012

Marmolada

Na grebenu Marmolade je več vrhov, najvišji je 3343 m. Mi smo smučali s Punte Rocce 3309 m.
Novozapadli sneg je ponovno pobelil vrhove Dolomitov. Vidljivost krasna, vetra nič - torej je logična izbira, da bova danes smučala s pobočja Marmolade.
Razgledi s te višine so po pričakovanju bili seveda prekrasni.
Svežina in belina novozapadlega snega, modrina neba ter rumeno sonce, kaj bi želeli še več.
Na terasi Punte Rocca - 3309 m - je razgleda na vse strani enostavno preveč, da bi se lahko poglobil v detajle ostrorobih vrhov, vršičkov, grebenov in globač.
Od našega hotela v Campitellu pa do vznožja Marmolade potrebujeva nekaj manj kot dve uri hoje, smučanja in prevažanja z gondolami in sedežnicami.
Vsa smučišča so zgodaj zjutraj že "polikana" kljub novo zapadlemu snegu.
Ni grbin, ni kupov snega...
...razen na smučišču z vrha Marmolade, kamor ratraki ne potujejo.
Tu je smučišče neurejeno in hitro nastanejo kupi snega. Ravno zaradi tega mi je to smučišče najljubše, najvišje, najdaljše, najbolj naravno.
V tem nedeljskem dnevu sva z Marmolade smučala trikrat zapored in dan je postajal počasi dopolnjen in utrujen in midva sva začela misliti na smučarsko popotovanje domov.
 Novozapadlega snega je bilo ravno prav tudi za vijuganje po položnih pobočjih izven smučišč.

sobota, 15. december 2012

Canazei

Vožnja do italijanskih Dolomitov je bila letos v začetku deževna, nato pa vedno bolj snežena. Zimska pravljica se je res zelo vzpodbudno začela! Takoj v prvem dnevu najinega bivanja globoko v eni od prekrasnih alpskih dolin so nam namreč oblaki nasuli obilo novega snega.
Ker nama ni bilo potrebno v takih razmerah smučat, sva se odpravila peš iz Campitella v bližnji Canazei....
Ob obilnem sneženju sva se v mestu med drugim zabavala z izbiro najlepšega hotela.
 Veliko jih je in prav vsak je drugačen in vsi so simpatično okičeni, kot neveste daljnega Orienta.

Tale nama je bil še posebno všeč.
Tudi ta ni slab.
Mogoče bi koga zadovoljil ta lepotec, a naju ni posebej fasciniral.
Fasada vile Wolfganga Amadeusa Mozarta je imela očitno zelo dobrega malarja. Le kaj nudi posebnega?
Tale pa se je skrival za ledeno silhueto. Tudi lep.
Počasi, vendar zelo zanesljivo pa se je spuščal večer in midva sva se utrujena od dolgega potovalnega dne, ki sva ga pričela že ob polnoči, vrnila 'domov' ...  v najlepši hotel, ki je v naslednjih dnevih popolnoma zadovoljil vse najine potrebe bivanja.