Kanin - Sella Nevea

Kar nenadoma sva si zaželela malo smučarije, saj v tej sezoni še nisva stopila na alpske smuči. V ta namen sva torej najela majhno hiško ob samotnem jezercu blizu slikovite vasice nekaj kilometrov iz Bovca.
Veliko let je minilo kar sem smučal na Kaninu, zato me je močno zanimalo kako zgleda povezava na italijansko stran kjer leži turistični center Sella Nevea z ogromnimi namestitvenimi kapacitetami.

 Na drugi strani Kanina ima smučišče možnost umetnega zasneževanja in do srede februarja leži v senci okoliških gora, zato je tu smuka zagotovljena kljub letošnjim skopim odmerkom naravnega snega.

Tudi pogled na okoliške gore je veličasten. Takole zgleda mejni Prestreljenik. Ali je tak že od nekdaj ali so ga napravili takega v prvi svetovni vojni, je zelo vmesno vprašanje, ki ga pogosto zastavljajo otroci svojim staršem.

Smučanje v takem vremenu in v takem okolju je res užitek, še posebej ker imaš občutek, da so vse naprave pognali predvsem zaradi naju, da najina prisotnost opraviči njihovo poslanstvo. Takole je tukaj očitno ob četrtkih. Med vikendom je slika verjetno bistveno drugačna. Ampak tega gotovo ne bova preverjala.

Lepo urejene in dobro speljane proge imajo svoj čar.

Tudi sončni odseki so na voljo kadar imaš občutek, da bi bilo potrebno obnoviti zaloge vitamina D.

Snežna meja je tukaj nekje pri 1600 m nadmorske višine. Nama je tudi to čisto prav. Vsaka zima je drugačna. Takšnih zim kot so bile še trideset let nazaj očitno ne bo več.

Občasno se je potrebno ustavit in uživat ob razgledu na zasnežene vršace. Zavedam se, da vseh nikoli ne bom ne prehodil še manj preplezal. Pa ne gre za pomanjkanje želje in interesov. Se zna zgodit, da bo časa premalo za vse.

Takole pa zgleda Prestreljenik z naše strani. Ko bo dovolj snega, bo skoraj nujno prečiti tudi to okno s turnimi smučmi.

Po celodnevni smuki sva namreč bila enotnega mnenja, da imava alpskega smučanja na Kaninu dovolj in sva začela razmišljat o tem. kam greva jutri na turno smuko. Vsekakor v Italijo, če imava tokrat bazo tik ob meji.

Dolomiti - spet se začenja smučarska sezona

Pa smo odprli smučarsko sezono. Spet sva se priključila skupnemu 'ski openingu' in sva štiri dni intenzivno smučala v Dolomitih. Že četrto sezono zaporedoma sva v Italiji, ker ugotavljava, da se tukaj počutiva dobro.
Smučišča so lepo urejena, v lepi pokrajini in zato nudijo poleg smučarskega tudi estetski užitek, kar nama veliko pomeni. Pa zgleda, da ne samo nama, kajti opažava, da se mnogi vračamo v Dolomite znova in znova.


Je pa bilo tokrat za spremembo bistveno hladneje kot prejšnja leta, saj smo imeli vse dneve mrzle; od -12 do - 23 Celzijevih stopinj; odvisno od višine izbranega smučišča. In če k tem temperaturam dodaš mrzloto pravega ali navideznega vetra, potem si lahko v živo predstavljaš kako izgleda vroče poletje na severnem tečaju.

Ja, res je. Pogosto je bilo potrebno dodatno gretje na kateri od dobro oskrbovanih postojank.

Vroči napitki so se te dneve dobro tržili, pa tudi tisti na bazi alkohola. Ker pa je postrežba po sistemu 'self service' sem spet dobil malo prakse za morebitnega 'bodočega oskrbnika kake planinske koče'. Kljub težkim in okornim pancerjem sem se naučil suvereno gibati s pladnjem po sneženem in ledenem terenu.

Zdaj že dokaj dobro poznava proge, zato sva si izbirala le tiste najlepše za najin okus. Fotografirala nisva toliko kot po navadi, saj zaradi mraza ni bilo prave volje, da bi potegnil roke iz toplih rokavic in jih izpostavljal neizprosnemu mrazu. A nekaj lepot je bilo vseeno potrebno digitalizirati za tiste dneve, ko bomo osveževali spomine.

Pa Marmolada naju je spet očarala. Kar trikrat zaporedoma sva se dala zapeljati gor. Razgled je bil res čudovit, pa sva zato kar dolgo v prijetni toploti gorske restavracije uživala v razgledih. Kamorkoli sva pogledala, povsod so se iskrile Alpe v vsej svoji krasoti.

Redkokdaj doseževa tako višino tako enostavno, brez napora, da se čutiva nevrednega vseh teh razgledov, ki se nama ponujajo brez tega, da sva se nekaj ur vzpenjala v potu svojega obraza. A takšno je pač postalo naše življenje; čim manj naporov in veliko užitkov je dan danes najbolj razširjena življenska filozofija.

Pa je prav tako? Mar niso več vredne pridobitve, ki so krona vseh odrekanj in naporov?

Pa saj smo sem prišli resnično z namenom uživanja in to nam je tudi uspelo.

Vsako leto obvezno pogledam tudi tole skalo, če je še na mestu ali pa je že odfrčala v dolino. Tokrat me ni bilo strah za njo; bila je dobro okovana v sneg in led.

Kako pa bo spomladi, ko bo prva odjuga? Bom preveril naslednje leto...

In še statistika najinega smučanja, ki jo je pokazala internetna stran žičničarjev,

http://utilizzo.dolomitisuperski.com/jsp/applet/Applet.findTransit:

ki sva jo pogledala, ko sva se vrnila domov:

Nr of Lifts 90

Height difference (mt) 43.915

Slopes lenght estimation (Km) 224

Distinct lifts 40

Repetition index 2,2

Dolomiti

Od 10.12.2009 do 13.12.2009 se je odvijal ski opening Dolomiti.
Nastanjeni v običajnem hotelu v Campitelu. Vremenska slaba prognoza se je spremenila v zelo dobro.Imeli smo par stopinj pod nulo, delno sončno vreme in vidljivost zelo dobra na vseh smučiščih.
Prvi dan smuka po znameniti progi Val Gardene za smuk ter nato z zobato železnico v St:Christino. Lepe,široko steptane proge z prekrasnim razgledom na vrhove Dolomitov. Jaz sem temu rekla Kristina za crkljanje.
Naslednji dan v četrtek obisk

Marmolade ter smuka navzdol, želela sva jo ponoviti pa je bila na zgornjih smučiščih precej difuzna svetloba, zato sva jo odsmučala le enkrat. Mrzlo minus 12 ter veter močan.
V soboto obisk Alte Badie, smučanje po vseh črno označenih progah in nato na malico v St.Croce, kjer je prelep razgled na rdečo oranžno steno Croceja.
V nedeljo parkrat odmučana Boe in Valun.
Po končani smuki sva ugotovila, da sva prevozila lepih 212 km lahkotno in z napolnjenimi lepimi občutki voziva v naslednji teden.