Prikaz objav z oznako Italijanski hribi. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Italijanski hribi. Pokaži vse objave

ponedeljek, 05. september 2016

Koča Bruner - krožna pot

Izhodišče: Rabeljsko jezero
Čas: 4 - 5 ur
V mirnem okolju ob mnogih potočkih, ki se stekajo v Rabeljsko jezero, sva si privoščila spanje na prostem pod milijoni zvezd. 
Kot v starih dobrih časih.
Nameravala sva še na naslednji dvatisočak - Jerebico. Zaradi bližajočega nestabilnega vremena pa sva si rajši izbrala 
krožno pot do koče Bruner pod vrhovi zahodnih Julijcev nad Rabeljskim jezerom.
Beli potok in drugi hudourniki ob njem so vrezali široke, strme in prepadne grape proti Rabeljskemu jezeru. 
Najina pot pa naj bi prečila vse te grape in grapice do koče Bruner.
Po strmem a prijetnem vzponu sva našla pot, ki sva jo prej videla na zemljevidu. 
Dobro je zavarovana, kljub temu bi jo označila kot zelo zahtevno. 
Prečenje vseh teh grap visoko v stenah nad dolino je zahteven šport tudi za naju, čeprav sva hribov vajena.
Grap je veliko in zahtevajo nenehne spuste in vzpone, zato je vsako novo prečenje predstavljalo nov izziv.
Nikoli ne veš kaj te čaka na skritem delu stene, ko se ji približuješ. Tokrat gremo strmo gor, že čez nekaj minut je potrebno težko prigarano višino zapustiti, da se lahko kmalu zatem spet nesramno strmo vzpenjaš. In tako brez konca in kraja. 
A je vseeno lepo, saj imaš vseskozi razgled v grozečo globino in dolino daleč spodaj.
Ponekod so pod skalnatimi previsi postavljene takšne skuplture in po natančnem ogledu od blizu sva ugotovila, da so to solnice.
Solnica od blizu zgleda kot majhna hišica za ptiče a je očitno namenjena le kozorogom, 
saj nobena druga štirinožna žival ni sposobna priplezati po teh stenah.
Novo prečenje je bilo pred nama. Tole je potekalo po ozki razpoki čez sredino stene. 
Od tukaj zgleda zahtevno, ko pa si tam, pa gre.
Na koncu nama je bila prihranjena še tale spolzka gladka stena. Šlo je kot po maslu.
Čisto na koncu se je dolina le odprla in v gozdu se je prikazala mala kočica Bruner.
Koča je dobro skrita v gozdu, da jo komaj opaziš preden ne stojiš pred njo. 
Žal oskrbnikov ni bilo doma zato z najino tako zaželjeno kavo ni bilo nič.
Od koče Bruner  vodijo številne poti navzgor v vrhove gora, najina pot pa je zavila navzdol ob Belem potoku.
 Neprestano pa sva pogledovala navzgor v navpične stene grap in hudournikov, 
ki skrivajo številne lepe prehode, ki sva jih prečila.

nedelja, 04. september 2016

Viš in Koštrunove špice


Izhodišče: Rabeljsko jezero
Čas: 12 ur
Krožna pot: Rabeljsko jezero - koča Corsi - pot Via normale na Viš - navzdol del poti Anita Goitan - Škrbina zadnje Špranje - Koštrunove špice - škrbina - koča Corsi - Rabeljsko jezero.

V najinih glavah je že nekaj časa zorela želja za vzpon na gore zahodnih Julijcev. Ni lepšega, če se želja lahko izpolni. 
Avto sva zapustila malo nad Rabeljskim jezerom. V vročini sobotnega popoldneva smo se  počasi vzpenjali proti koči Corsi, 
kjer smo prenočili. Koča stoji na čudoviti manjši planoti pod gorami, s pogledom na naše - slovenske Julijce.
Zadnji sončni žarki so osvetlili Jerebico, Briceljk ter kaninsko pogorje. 
Še malo smo uživali v toplem večeru, potem pa smo se odpravili k počitku.


Od koče Corsi - 1874 m vodijo številne poti. S slovensko planinsko karto zahodnih Julijcev smo si pomagali, 
da smo končno določili pot po kateri se bomo vzpenjali na vrh Viša. Oznake nam niso bile dovolj jasne, da bi bili res prepričani, 
da smo na pravi poti. Pač treba je nekako navzgor, pa smo šli malo po svoje 
in zato bili nagrajeni z bližnjim srečanjem s čredico kozorogov.

Škrbina zadnje špranje je bila pred nami, mi pa smo se usmerili na bolj označeno pot levo proti Višu.

Čudovita so srečanja teh živalc, neustaršnih plezalcev nad prepadi . So res kralji in kraljice gorskih planjav.

Že so se nam vedno bolj odpirali razgledi na prostrana gorstva ter dolino pod nami.

Pot je občasno varovana z jeklenico, kar pogosto pride zelo prav.

Pot Via normale vodi tudi pod takšnim previsom.

Na zadnjem strmem pobočju Viša se je pod nami odprla italijanska dolina Zajezera.

Na vrhu Viša -  Jof Fuart 2666m .

Gora je toliko , da dobiš občutek kot da si na strehi sveta. V ozadju se kažejo obrisi naših gora,
spredaj pa se šopiri krasen skalnat amfiteater.
Na vrhu se spodobi slikat, malo za spomin, pa malo za dokaz. 
V ozadju se bohoti Montaž, ki bo tudi kmalu na vrsti, da ga pregledamo še od zgoraj navzdol.

Na vrhu smo bili sami, čudovito razkošje, ki ga lahko doživiš zaradi zgodnje ure odhoda iz tople postelje. 
Strokovni posvet za nadaljevanje poti? Ne, samo utrjevanje terestične navigacije.
Na vrh Viša so čez dobre pol ure pričeli prihajati pohodniki, zato smo se mi takoj umaknili na sosednji, malo nižji vrh Viša. 
Semkaj pa ni silil nihče, zato je ta vrh ostal  naš dokler ga nismo zapustili.
In imeli smo kaj videti. Mali kozorog je na zelo izpostavljeni skalni polički užival v razgledu na gorske lepotce.

Na poti navzdol smo si privoščili še raziskovanje  gamsjih in kozorogovih stezic. 
Šli smo malo po svoje z željo, da bi nekako le priplezali do amfiteatra. Neuspešno. Ko smo bili tik pred ciljem, 
nas je ustavil oster in strm greben, ki ga brez plezalne opreme ni bilo mogoče preplezati. Pa kdaj drugič!

Mogočna ostenja pod Višem kar vabijo, vendar za vse danes res ni časa.

Čudovite sklane skulpture so bile povsod okrog nas. Z očmi smo iskali morebitne skrite poti in stezice.

Tanja naju je morala zapustiti, ker se ji je mudilo domov, midva pa sva nadaljevala po poti Anite Goitan proti 
Škrbini zadnje špranje (2271 m) in na Koštrunove špice (2502 m).

V Škrbini je prijetno pihalo, kar v vročih dnevih prav vsem prija.

Pogled na drugo stran Koštrunovih špic je razkrival, da so tudi tam mogočne gore.

Pod vrhovi špic so vklesani bunkerji. Spomin na čas, ko so naivni ljudje še verjeli, da je z vojno mogoče doseči mir ...

Neverjetne skalne skulpture so bile povsod. Le kdo je vse to ustvaril?
Še kozorog je očitno prišel občudovat skalne skulpture, kajti tu resnično ni nobene paše. 
Pa nekateri pravijo da živali ne zaznajo lepote. Velika zmota!
Tudi tale mladič je šel malo po svoje.Uživa v okolju za katerega je tako dobro opremljen.

Počasi sva zapuščala gorske višave in se spustila mimo koče Corsi navzdol preko Viške planine do izhodišča pri Rabeljskemu jezeru. Prekrasni gorski svet zahodnih Julijcev je ostal na fotografijah. Naša doživetja pa bodo ostala z nami.

ponedeljek, 11. julij 2011

Etna

Po pristanku letala v bližini mesta Catania, naju je že skoraj čakal "rent a carov" avtek FIAT 500, s katerim bova nadaljevala pot do doma. Takoj sva bila vržena v vroč siciljanski promet. To pomeni, da semaforjev na križiščih ni, da o krožiščih sploh ne govorimo. Sicer vse teče lepo usklajeno v čudovitem neredu, ki pa je pravzaprav nek red. Tudi trojne ali četverne prometne 'zadrge' lepo stečejo, ker se vozniki medsebojno spoštujejo. Pač hupa je stalno pri roki  in če se želiš kam pripeljati, je to potrebno na vljuden način nakazati. Nobeden se ne razburja, vse je normalno četudi je križišče v kaosu avtomobilov, v naslednjem trenutku pa zopet popolnoma izpraznjeno. Pa imajo menda manj avtomobilskih nesreč kot pri nas v Sloveniji, kjer naj bi vladal trden red, vsaj od 01.07.2011 dalje z novim prometnim zakonom.
 
Prva pot po Siciliji je naju vodila na Etno, ki se je v neposredni bližini dvigovala v hladne višave dobrih tritisočih metrov. Morska obala na vzhodni strani Sicilije je nakazovala, da se je lava  davnih časih lepo ohlajala v morju.


Obalo sva le ogledovala, časa za kopanje pa si nisva vzela. Sva imela v preteklih dnevih več kot dovolj morja.


Opremljena sva bila klasično; z dovolj natančnim zemljevidom Sicilije, da sva lahko našla najprimernejši dostop navzgor do koder je pač z avtom mogoče.

Na pobočju Etne na vzhodni strani sva videla ogromno dreves pravega kostanja, kako fajn bi ga bilo tu nabrat.

Po uskladitvi z siciljanskimi kažipoti na križiščih sva v popoldnevu le prispela do izhodišča na Etno.
Takoj sva se seznanila z neverjetno visokimi cenami pristojbine za gondolo ter terensko vozilo, ki popelje turiste precej visoko pod Etno. Italijani res znajo dobro iztržiti vse svoje naravne in zgodovinske danosti.


Vzela sva pot pod noge in upala , da bova lahko prišla do samega vršnega kraterja na 3200 m.


Barvitost narave tu je res prekrasna. Čudovite so barve malih rožnih grmov, druge vegetacije tu ni.


Drugače pa je vse tako kot na luni menda.

In gremo dalje proti vrhu.


















In bilo je spet lepo, ker sva iskala samo najine poti, pa čeprav se je droben vulkanski prah z vsakim korakom bolj nabiral v najinih čevljih, nama plezal po gubah na koži višje in višje. Na koncu je zlezel tudi tja, kjer ga najmanj pričakuješ. Skratka; bila sva prašna od glave do pet, a zadovoljna.







Na 2800 m nadmorske višine sva zagledala snežne zaplate, ki so bile pokrite z žlindro in začela dojemati, da če je to letošnji sneg, potem je Etna pred kratkim malo bolj oživela in na sveže pokrila sneg s svojimi toplimi izbljuvki.

Najina razmišljanja so bila pravilna. Na 3000m nadmorske višine sva prišla pred ograjo, na kateri je pisalo, da je pot dalje prepovedana in tudi oglobena, za neposlušneže. Nisva bila navdušena nad tem, da bi plačevala kazni in še manj nad tem, da ne bova stopila na vrh, toda pogovor z enim od razburjenih varnostnikov naju je prepričal, da je dostop prepovedan. Tudi geologu Lojzu, ki se je zaman skliceval na svojo strokovnost in znanstveno radovednost  in na vse domnevne italijanske strokovne veze in poznanstva. Basta! Vzpona na vrh ne bo!
Pred dvema dnevoma se je namreč Etna zopet prebudila in nametala lavo na to kočico, ki je zadnja postojanka pred vrhom. Do sem tudi vozijo s terenskimi vozili tiste obiskovalce, ki se ne odločijo poti opraviti peš. Tudi naju so prisilili, da sva to vožnjo plačala, čeprav je nisva potrebovala in je tudi nisva izkoristila.


Torej sva morala biti zadovoljna z 3000 m nadmorske višine in z ogledom stranskih kraterjev.












Kljub močnemu vetru je na 3000 m nadmorske višine ali par metrov več, potrebno zabeležiti tudi ta obisk.
















Še en pogled z vrha enega od stranskih kraterjev proti dolini in morju. Veličastno.





Pod kepo lave sva našla tudi nekaj življenja, pikapolonice so se očitno skrivale pred vetrom in grele pred mrzlim zrakom...

Obhodila sva vse možne stranske kraterje in ostal nama je še eden.



Na obodu kraterja se je še rahlo kadilo ven, pa sva rekla, da greva pogledat bližje. Kar naenkrat je postalo malo toplo okoli naju, potipala sva tla in bila so dokaj topla. Čez nekaj korakov sva zopet potipala kamenje na tleh in je bilo zelo vroče in še par metrov dalje pa zelooo vroče. In tako naju je  minila želja, da bi šla bližje, tu spodaj se je nekaj dogajalo, pa tudi najinim čevljem ter predvsem podplatom je bilo pošteno vroče. Je že nastajal vonj po žgani gumi
.

In zopet vrh Etne z druge strani doline.


In potem sva odšla navzdol do koče in zelenih barv naravnega okolja.














Tukaj se lepo vidi sled zadnjega izbruha lave, preko katere je bilo potrebno na novo trasirati in otrditi cesto.
Buldožerje sva videla v stalni pripravljenosti.



Zvečer se je zelo jasno videlo, da se res kadi ven...