Prikaz objav z oznako Italijanski hribi. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Italijanski hribi. Pokaži vse objave

petek, 10. september 2021

Montaž, 3.dan

Pot : planina Pecol, po Pipanovi lestvi gor in enako dol, planina Pecol
Čas: okoli 8 ur
Vreme je bilo še vedno lepo pa sva se odločila za pot na Montaž. 
Planina Pecol, ki je izhodišče za Montaž,  je zelo prostrana planina, ki me je prevzela že pred leti, 
ko sva se povzpela na Špik hude police.
Kakšni dve uri sva potrebovala do vrha planine Pecol...
... ker sva večkrat opazovala kozoroge ...
... ki so prav lepo pozirali in se niso dali motiti pri svojih opravilih.
Vajeni so že, da se ljudje mučijo mimo njih na poteh, ki jih sami igraje pretečejo.

Utrinek ob poti : ( Zdaj pa pojdi gor, če si vreden! )
Ne vem, če sva vredna. Zgrešila sva namreč pot čez ozebnik...
... in po prečenju obsežnega melišča...
... sva vseeno uspešno vstopila v skalnat del poti.
Vstop do Pipanove lestve je malce previsen...
 Pipanova lestev.
Visoka je kakšnih 50 m...
...vse se nekako maje in niha, zlasti ko je za ali pred teboj še nekdo na lestvi.
Imela sva srečo, da sva v tem jutru bila sama na lestvi. Drugače bi bil menda potreben "semafor" ,
Ko izstopiš iz lestve te pričaka zajla.
Za tem pa sva se malo zamislila. Markacij ni bilo, zajl tudi ne, poti ni videti in sam šoder 
Vrh je izgledal še daleč, no občasne markacijske pike sva tudi poiskala...
...ter počasi napredovala proti vršnemu grebenu Montaža.
...nato pa le proti vrhu...
Na vrhu Montaža ( 2754 m).
Razgled je prekrasen. Spoznala sva Viš levo, kjer sva tudi že bila, Špik hude police (najnižji v sredini)...
...naš Kanin na drugi strani doline ter planina Pecol daleč spodaj...
...ter pogled na italijansko stran.
Počasi sva se odpravila navzdol po isti poti, zopet do slavne lestve.
utrinek.
Nato po lestvi navzdol...
...po obsežnem melišču...
...mimo prelepih utrinkov...
...in kozorogov...
...zopet nazaj do vršnega dela planine Pecol...
...in še malo po travah ob robu strmine...

...ter nazaj do resnično prostrane planine Pecol...
...pogledat še karto ob koči...
...ter nato naravnost v Rabeljskego jezero..
...in oba skok v  ....osvežilno vodo...
...ter nato dalje novim potkam  naproti.

___________________





 

ponedeljek, 05. september 2016

Koča Bruner - krožna pot

Izhodišče: Rabeljsko jezero
Čas: 4 - 5 ur
V mirnem okolju ob mnogih potočkih, ki se stekajo v Rabeljsko jezero, sva si privoščila spanje na prostem pod milijoni zvezd. 
Kot v starih dobrih časih.
Nameravala sva še na naslednji dvatisočak - Jerebico. Zaradi bližajočega nestabilnega vremena pa sva si rajši izbrala 
krožno pot do koče Bruner pod vrhovi zahodnih Julijcev nad Rabeljskim jezerom.
Beli potok in drugi hudourniki ob njem so vrezali široke, strme in prepadne grape proti Rabeljskemu jezeru. 
Najina pot pa naj bi prečila vse te grape in grapice do koče Bruner.
Po strmem a prijetnem vzponu sva našla pot, ki sva jo prej videla na zemljevidu. 
Dobro je zavarovana, kljub temu bi jo označila kot zelo zahtevno. 
Prečenje vseh teh grap visoko v stenah nad dolino je zahteven šport tudi za naju, čeprav sva hribov vajena.
Grap je veliko in zahtevajo nenehne spuste in vzpone, zato je vsako novo prečenje predstavljalo nov izziv.
Nikoli ne veš kaj te čaka na skritem delu stene, ko se ji približuješ. Tokrat gremo strmo gor, že čez nekaj minut je potrebno težko prigarano višino zapustiti, da se lahko kmalu zatem spet nesramno strmo vzpenjaš. In tako brez konca in kraja. 
A je vseeno lepo, saj imaš vseskozi razgled v grozečo globino in dolino daleč spodaj.
Ponekod so pod skalnatimi previsi postavljene takšne skuplture in po natančnem ogledu od blizu sva ugotovila, da so to solnice.
Solnica od blizu zgleda kot majhna hišica za ptiče a je očitno namenjena le kozorogom, 
saj nobena druga štirinožna žival ni sposobna priplezati po teh stenah.
Novo prečenje je bilo pred nama. Tole je potekalo po ozki razpoki čez sredino stene. 
Od tukaj zgleda zahtevno, ko pa si tam, pa gre.
Na koncu nama je bila prihranjena še tale spolzka gladka stena. Šlo je kot po maslu.
Čisto na koncu se je dolina le odprla in v gozdu se je prikazala mala kočica Bruner.
Koča je dobro skrita v gozdu, da jo komaj opaziš preden ne stojiš pred njo. 
Žal oskrbnikov ni bilo doma zato z najino tako zaželjeno kavo ni bilo nič.
Od koče Bruner  vodijo številne poti navzgor v vrhove gora, najina pot pa je zavila navzdol ob Belem potoku.
 Neprestano pa sva pogledovala navzgor v navpične stene grap in hudournikov, 
ki skrivajo številne lepe prehode, ki sva jih prečila.