Prispela sva v bližino gorskega masiva Sierre Nevade. Povratek proti Franciji sva načrtovala po južnih obronkih tega gorstva. Tako je naneslo, da sva na tej poti obiskala še vroče tolmune naravnih toplic Santa Fe, ter si privoščila lepo pohodno pot iz vasi Trevelez,
ki velja za najvišje ležečo naselje v Španiji.
SANTA FE: Izviri vode v Santa Fe so resnično prijetni in topli. Tu je nekaj jezerc,
kjer ima voda prijetnih 40 stopinj in je zato ravno pravšna za razvajanje v tem letnem času.
Okoli teh izvirov se je nahajalo nekaj vozil s popotniki,
vendar nisva imela občutka neke odvečne gneče.
enako topli in prijetni za namakanje. Taki mamljivi ponudbi se nisva upirala,
ampak sva raje prilagodila najin potovalni načrt za ta dan.
Je ena izmed najvišje ležečih vasi v Španiji. Leži na višini okoli 1600 m na pobočju najvišje gore Iberskega polotoka, Mulhacen (3479 m). Znana je po ozkih strmih ulicah in po planinskih poteh, saj je tu zelo primerno izhodišče, da se podaš na katero od njih.
Vas TREVELEZ: razpotegnjena leži v strmini južnega pobočja Sierre Nevade.
Do vasi vodi ozka, vijugasta in mestoma precej strma asfaltna cesta po zelo lepi krajini. 
Zvečer sva naštudirala in danes dopoldan sva opravila krožno pot, GR 240 in GR 7, dolgo okoli 12 km z namenom, da se malo spoznava s potmi po tem gorstvu.
Sneg je ležal nad 1900 m, zato so višje ležeči vrhovi tokrat od naju ostali nedotaknjeni;
oziroma rekla sva, da jih prišparava za drugič, kajti sem se bova še vrnila.
Takoj zjutraj je naju na pobočju planin zajela ploha s snežnim pšenom,
megle pa so na srečo le ostale nad nama, tako da sva lahko nadaljevala pot.
Markacij ni veliko, so pa običajno označbe na kolih na križiščih poti, katere pogosto nisva znala razvozlati, kaj sporočajo in v katero smer veljajo.
Je pa zato bolj zabavno, ko prideš nekam, kamor nisi nameraval in vidiš prizore,
ki so rezervirani za izbrance najinega kova.
Ena od zanimivosti je bilo neljubo dejstvo, da nama je cesto odnesel hudournik
in so jo ravnokar sanirali.
Kako je potekala interventna sanacija, je dokumentirano na spodnjih fotografijah.
Avtomobili tukaj očitno še nekaj časa ne bodo vozili,
za pešake pa bo kmalu zasilno prehodno.
V nadaljevanju poti sva ugotovila, da je hudournik odnesel tudi brv
in je bil čezenj položen samo zasilen spolzek hlod.
Vračati se nisva želela, pa sva za tem nadaljevala še prečenje kakšnih 30 m preko "frišnega" podora.
Nato so se zadeve umirile ...
... vse do bikov, ki so se pasli točno na najini stezi in naju grdo gledali, kot tisti v areni za bikoborbe. Tudi zgledali so strašni, vsaj zdelo se nama je tako, ker ne poznava navad španskih bikov na paši.
Za vsak slučaj sem enega še na hitro slikala, da jih ne bi vznemirjala.
Še preden sva prečila njihov pašnik, pa sva si ogledala vse opcije za junaški umik,
če bi si kdo od njih pretirano zaželel najine družbe.
... in male radosti z igricami na simpatičnih balvanih, pa so nama še polepšali hribovski potep.
Ta tradicija sega že v rimske čase. Je ena izmed najbolj poznanih kulinaričnih posebnosti Andaluzije. Pršuti pa so povsod, v vsaki trgovini, narisani na hišah in še ograje po vaseh krasijo pršuti.
Naju pa je bolj zanimala voda. Skoraj vsaka hiša ima svoj urejen izvir,
voda teče resnično povsod toda urejeno. Napojila sva sebe in dopolnila najine zaloge. 
Naj še omenim, da je najvišja cesta, ki vodi po južnem pobočju na nekaterih mestih zelo ozka.
Predvsem v vaseh, ko vijuga sem in tja med hišami. 
Sierra Nevada naju je navdušila; lepo gorstvo z mnogimi potmi.
Mogoče se prav kmalu ponovno vrneva sem.
___________________
Objave
