Titova špilja - Vis

Ko pridemo mornarji po nekaj dnevih, tednih ali mesecih na kopno, je za nas pravi izziv hoja po trdi in nepremični podlagi. Zato nepoučeni trdijo, da smo vedno pijani, kar pa v večini primerov ne drži. Mi ga ne pijemo nič več kot knapi, peki ali štromarji, le ravnotežni organi potrebujejo pri mornarjih nekaj več časa, 

da se uskladijo s kopenskim premikanjem.

 Zato je bil za naju še večji izziv, ko sva se že pol ure po izkrcanju vozila s tako nestabilnim vozilom, kot je skuter. Tako je v začetku najine vožnje izgledalo kot da ne bova uspela zvoziti vseh ovinkov in serpentin na cesti, ki se takoj za mestom strmo zagrize med viške hribe.

 Na poti sva videla marsikaj zanimivega, poučnega, smešnega in tragičnega, a ustavljala se nisva nikjer, dokler nisva prispela do cilja, ki sva ga načrtovala doseči še preden sva priplula na Vis - Titovo špiljo!

 Ko so se blizu vrha strmega hriba začele stopnice, je bilo treba še dobre četrt ure peš v lastnem znoju in z mislijo o morebitni okrepčevalnici v hladni jami, ki pa je seveda nikoli ni bilo in je tudi ne bo.

 A trud je bil poplačan, ko sva nadgradila osnovnošolsko znanje četrtega razreda 

o osvobodilni vojni bratskih jugoslovanskih narodov pod vodstvom tovariša Tita, 

ki nam je bil v tistih časih svetel vzor dobrega voditelja.

 Težko si predstavljamo tiste čase in razmere v katerih se je bila II. svetovna vojna na našem ozemlju, a dejstvo je, da je lahko složen narod s sposobnim vodjem v boju vedno uspešen neglede na moč nasprotnika.

 Razgled na jugovzhod je od bivšega Titovega bivališča veličasten. Okolje je primerno za meditacijo in nič ne dvomim, da je tovariš Tito tudi to obvladal, kot je dobro obvladal marsikaj od sabljanja do fotografiranja. Tipično za vse genije že od nekdaj.

 Malo sva se ustavila v debeli senci ob vznožju stopnic in popila nekaj požirkov vode...

 ... potem pa sva se spustila nazaj v dolino in po ovinkasti panoramski cesti naprej proti Komiži!

V Komiži pa na sladoled in na kratko pasedžato.

 Aja, pa kupila sva oljčno olje in pokušala vrhunsko vino v eni mali kleti sredi ničega. In stregla nama je lepotica, ki nama bo ostala za vedno v spominu. Takih,  naravno lepih in skladno grajenih žensk vidiš v življenju kvečjemu pet in teh ne pozabiš...

Ko sva se vrnila domov na Tabito, je večerno nebo bilo že posejano z milijardami zvezd. Glasba, ki je prihajala do naju do zgodnjih jutranjih ur je oznanjala ohcet dveh zaljubljenih slovenskih src, ki sta izbrala ravno Vis za začetek skupne življenske poti. Tudi to ohcet si bova zapomnila.

Vis

Z lepim severozahodnikom sva že zgodaj popoldne prijadrala z Biševa v viško luko in se vezala na pristan ob bencinski črpalki, da dopolniva najine zaloge goriva v času 'sieste', 

ko črpalka ni oblegana od množice jaht in gliserjev.

Potem sva se varno vezala v Kutu in se takoj izkrcala na kopno, da se malo sprehodiva in preveriva, kaj je tukaj novega. Ker je bilo časa dovolj, sva najela skuter in se odpravila na potep po notrajnosti otoka, ki jo še ne poznava. Pozno zvečer sva vrnila motor zelo zadovoljna z najino kopensko dogodivščino in vtisi, 

ki sva jih na poti nabrala.

Biševo

Kot velika speča morska medvedka je videt skrivnostni otok v vročinski meglici poznega popoldneva. Biševo. Jutri se bova odpravila tja.

Biševo je najbolj znano po svoji Modri spilji, kamor v sezoni trumoma vozijo turiste, da si ogledajo to naravno čudo za primerno vstopnino in vozarino, seveda. Midva se zato v sezoni ne ustavljava tukaj, ampak si jo bova ponovno ogledala kdaj drugič - zastonj.

Biševo pa je nekaterim znano tudi po tem, da tukaj od pomladi do zime stanuje edini slovenski poklicni pisatelj, Mate Dolenc. Nekatera njegova dela zato odsevajo duh Jadrana 

in zgodbe Visa, Biševa in drugih otokov.

Najprej  sva se hotela izkrcat v Mezuporatu, enem od dveh primernih zalivov na otoku, da bi se potem sprehodila do vasi na vrhu otoka in obiskala Mateta a za naju ni bilo več prostora v majhnem zalivu, kljub zgodnji jutranji uri. Vezati za kratko rivo pa nama niso dovolili, ker je vse rezervirano za turistične ladjice.

Odločila sva se torej da bova otok tokrat objadrala, kar do zdaj še nisva storila.

In tako sva opazovala divjo obalo otoka, gnezda galebov in morskih čiger, igro svetlobe in senc v naraščajoči vročina dneva ... dokler nisva obkrožila otoka in usmerila ladjo nazaj proti Viso. Zadovoljna, da sva našla letos čas tudi za Biševo.