sobota, 06. marec 2010

Velika planina

Izhodišče: lovski dom nad Stahovico
Čas hoje: 2.50 ure navzgor in 1.30 ure navzdol

Miru in lepote na pretek, duša pa srečna. Ob pogledu čez rob oko zazna, roka zapiše, srce pa pritrdi, da visoki Lekovi dimniki na Mengeškem polju nikoli ne bodo zmogli dati človeku toliko leka, kot se ga moremo použiti v gorskem svetu. No, le zgodaj je potrebno vstati in že smo na poti
...tole je zapisal  nekdo, ki je danes prišel z Velike planine.

Res zgodaj je potrebno vstati in se naužiti lepote gorskega sveta. In kaj potem, če zunajni termometer kaže
-12 stopinj, saj je vendar že mesec marec in ob takih temperaturah , v marcu ne zebe več. Cesta do sv.Primoža je bila kopna, malo nad cerkvijo pa je pot bila že snežena. Pot skozi gozd je bila zmrznjena in dvakrat ali trikrat je vodila čez plaz, ki se je sprožil v pobočju gozda. Tokrat sva šla navzgor po Poti modrega moža in lepo hodila po vrhu pomrznjenega snega. Na robu  Male planine pa zopet prekrasno. Zapihal je sicer kar močan mrzel veter, samo ta ni motil prelepega pogleda čez planjave planine, tja do njenega roba. In seveda pogleda navzdol v rahlo meglene doline, ki so se prebujale v sobotnem jutru. Ob pogledu na doline in na lepoto gorskih planjav res ni čudno, da srce ozdravi in zaigra.
Za spremembo sva obiskala vse tri domove na Mali planini, Črnuški, Domžalski  in Jarški dom ter ugotovila, da sva v letošnji zimski sezoni po hribih, tokrat pila najdražji čaj in sicer 1.50 eur.
Še malo hoje po planjavah ter fotografiranja in pogled na rahlo zamegljeni Veliki Rogatec in Lepenatko nato pa navzdol čez Pasje pečine in po uri hitre hoje ali drsanja po poti sva bila zopet pri sv.Primožu, kjer sva se še malo martinčkala na klopci na soncu ter nato lepo navzdol po cesti do avta.  Vsakih 20 m sva nato srečevala pohodnike, ki so prišli na sprehod do sv.Primoža; sicer pa ni čudno, saj je ta Primož res nadvse prelep.