Goličica

Pot: Vršiška cesta z ovinka št.38  -  prečenje Mlinarice - Debela peč - Goličica in nazaj
Razmere: delno oblačno
Višinska razlika: okoli 1000 m
Čas: 7 ur

Za zadnji dan potepanja po Juljicih sva izbrala Goličico. Pogled na planinsko karto pokaže,
da je vrhov z imenom Goličica,  kar nekaj. Tokrat je bila na vrsti trentarska Goličica.
Ena od dveh poti na njen vrh se prične pri 38.ovinku vršiške ceste.
V nadaljevanju je bilo potrebno prečiti Mlinarico in sicer po zagozdenem deblu v strugi.

Nadaljevanje poti nam nazorno pokažejo kamniti možici.

V dveh urah sva prečila nekaj strmih grap in se ponekod vzpenjala precej navzgor. 

Zaradi strmih pobočjih pod ozkimi prehodi je bil potreben zelo previden korak.

Neoznačena stezica se je ponekod res nepričakovano izgubila a večinoma je bila dobro sledljiva. 

Ker je skoraj povsod vodila strmo navzgor sva kmalu dosegla sedlo pod Debelo pečjo.

Gozd je pogozden z drevesi, od katerih marsikatero kaže znake težke borbe za preživetje

 v trdem okolju s pogostimi snežnimi plazovi in padajočim kamenjem.

Pod Debelo pečjo je steza zavila v levo in zopet je šla strmo navzgor.

Tudi ruševje je bilo sveže porezano, zato se je dalo lepo napredovati.

Ruševje se je razredčilo in videlo se je lahko že daleč naokrog.
Najvišji v zahodni smeri je bil seveda Jalovec ter levo najin včerajšnji Pelc.

Vrh Goličice pa je bil po dobrih treh urah strme poti že bližje.

V dolini se vije Soča, občasni hrup s vršiške ceste pa naju ni več dosegel.

Vrh Goličice je čudovit razglednik. Čeprav je visoka le 2101 m se ti zdi kot da si na strehi sveta. 

Pred nama je bil Germlajt, Planja in Razor v ozadju.

Malce desno se vidi Pogačnikov dom na Kriških podih in Stenar v ozadju, levo je Bovški gamsovec.

Prisojnik,  Zvoniki in levo grapa pod zadnjm oknom Prisojnika.

Pihavec ter Triglav.

Tu gor na Goličici bi človek kar stal in gledal okoli. Ostal bi in ne bi šel nikoli več dol. 

Neka posebna energija te ne vrhu dela srečnega in zadovoljnega. 

Neverjetno lep razgled nudi na vse strani. Na vrhu se počutiš zelo dobro.

Čeprav je Goličica po višini skromen dvatisočak in so okoliške gore višje, te to sploh ne moti.
Res je čudovit razglednik.

Okoli Jalovca  so se oblaki rahlo nabirali in občasno temneli.

Dolina Soče je daleč spodaj.

Težko je bilo zapustiti tako prelep razglednik.

Strmina je bila ponekod res takšna, da je zgledala nepremagljiva. Pa je vseeno šlo. 

Včasih res s težavo in naporom vsega telesa.

Da bi malo pomagala bodočim obiskovalcem, da ne zgrešijo poti, sva ob povratku v dolino postavila nekaj dodatnih kamnitih možicev na markantnih točkah.

Že sva bila zopet pri koritih Mlinarice.

Voda je bistra in hladna, čeprav je Mlinarica imela nizek vodostaj.

Pa se je kljub temu bilo prijetno v enem od tolmunov malo namočit in ohladit.

Res ne potrebujeva doma lastnega bazena, 

dokler je na voljo dovolj naravnih kopališč, ki so vedno neoporečno čista.

Kasneje, pri povratku domov, sva se seveda okopala, zaplavala in se posončila še ob bistri Soči,

 ki pa je bila primerno topla. Užitek brez primere!

_________________________