Gruzija: pokrajina Shida Kartli, Prometejeva jama, Uplistsikhe

 

 

Ko se pripelješ iz Svanetija mimo mesta Jvari, si zopet v subtropskem pasu. Vroče in vlažno vreme. 

Na cestah zopet vijugava med kravami, pujsi in konji. 

Tak prizor kot je na gornji sliki ni redkost, pojavi se skoraj za vsakim ovinkom, čeprav vasi niso blizu. Videla sva celo mamo pujso in majhne pujske kako se hranijo sredi ceste.

 Šoferji se jim umikajo brez jeze ali razburjanja in tudi midva to že stoično prenašava.

Dan je bil deževen, najina smer potovanja je bila proti mestu KUTAISI. 

Ker je bilo slabo vreme, sva se odločila za obisk Prometejeve jame. Legenda pravi, da je ravno v tej jami grški bog Zeus okoval Prometeja. 

Jama je velika, resnično lepa, voden obisk jame stane 25 Gelov na osebo ( slabih 8 € ).

Prometejev kapnik: spodaj.

V bližini je samostan GELATI. Je najpomembnejši samostan v Gruziji in kolikor sva videla velik in lep. Ga pa obnavljajo in je za obiskovalce odprt le med vikendi, zato z najinim ogledom ni bilo nič.

Pred mestom KUTAISI, ki je drugo največje mesto v Gruziji,

 sta še kanjona MARTVILI in OGATSE. Tudi ta dva sva izpustila, ker je bilo vreme slabo in ker veliko naravnih lepot vidiva povsod, ne da bi za njih bilo potrebno plačevati vstopnino.

 V mestu KUTAISI se tudi nisva ustavljala za ogled. Ima pa kar dosti simpatične turistične ponudbe za obiskovalce. Promet v njem je gost in simpatično kaotičen, kot v vseh večjih gruzijskih mestih.

Zapeljala pa sva se 50 km več in si ogledala zanimivi samostan KATSKI PILLAR. 

Na 40-meterskem monolitu stoji mali samostan, ki je dostopen le po navpični kovinski lestvi. Ampak ne za obiskovalce. Nemi menih, ki je spodaj v hišici-muzeju z ikonami samo odmaje z glavo,

 ko mu omeniva, da bi rada splezala še gor.

Za mestom Kutaisi se pokrajina počasi spreminja, nič več ni subtropsko zelena, 

postaja nekako peščene barve kot v polpuščavi. 

 

Za naslednji ogled sva si izbrala arheološke ostanke mesta UPLISTSIKHE. 

Ta prastara naselbina je vklesana v pobočju iz peščenjaka, ki se dviga nad reko. Je uvrščena v Gruzijsko kulturno dediščino in temu primerno zaščitena. Za obiskovalce se ogled odpre vsak dan ob 10h, cena vstopnice je 25 GELov za voden ogled ali 15 Gelov brez vodstva. Naselbina je zelo stara, v njej so dokazano bivali že v 4. tisočletju p.n.št., mogoče celo prej.

 Že prvi prebivalci so tu imeli verske obrede za svoje bogove in staroverstvo je tu ostalo vse do 18.stol. našega štetja, čeprav je bila večina prebivalstva že več kot 1000 let krščanska.

 

 Pridelovali so vino v lončenih posodah, ki so jih zakopali v zemljo in v nekaj mesecih je nastalo vino. V Gruziji še vedno pridelujejo vrhunsko vino na ta način.

Votline so izdolbene v kamnito pobočje, pod njim pa teče rečica v prelepi pokrajini.

Prebivalci so se uspešno ubranili tudi številnim napadom, iz mesta so namreč izkopali tunel do svojih polj in reke v dolini.

Če sva si prav zapomnila iz kratkega filma, ki se vrti v muzeju, je mesto bilo živahno še v 18.stoletju. 

 Bilo je tudi pomembno trgovsko središče na Svilnati poti, med Kaspijskim jezerom in Črnim morjem.

Mesto je precej veliko in vredno ogleda.

Blizu je tudi mesto GORI, ki je znano kot rojstni kraj Stalina. Zapomnila sva si ga po širokih ulicah in širokih križiščih. V mestu je muzej in nad njim trdnjava.  

 Nisva si ga ogledala. Čakalo naju je še 150 km vožnje od Tbilisija do Kavkaza, po tako imenovani Vojaški cesti.

 

____________________