Smrka - otok Brač

 Vremenska napoved je govorila o močni burji, ki bo pihala ponoči, zato sva proti večeru začela iskati primeren zaliv, ki bo dovolj zaščiten pred burjo. Šele v tretjem zalivu, v katerega sva vplula prenočevat, je imel dovolj prostora tudi za najino sidro, a midva sva se raje odločila za bočni vez z dvema springoma na vhodu v bivši vojaški objekt - vodni rov za torpedne čolne in podmornice.

 V tem tunelu sva tako bila prvič, pa sva vseeno zelo natančno vedela, kako izgleda, saj so popolnoma enaki zgrajeni tudi na Visu, Dugem otoku, Braču, Lastovu pa morda še kje.

 Zaliv Smrka nudi dobro sidrišče, a sem predvideval, da ob močni burji vseeno ne bi imela popolnoma mirne noči, ki pa sva jo po dveh neprespanih nočeh v Komiži in v Visu že pogrešala. In sem imel kar prav - v zalivu je ponoči res precej pihalo, midva pa sva se dobro in brez skrbi naspala.

 Jutro je bilo sveže in mirno. Že prejšnji večer sva ugotovila, da pa je ta objekt vseeno nekaj posebnega. V njem imajo mnogi domačini stalne veze za svoje čolne, gliserje in ribiške ladje. Spoznala sva tudi tri posadke lovcev na tune, ki so očitno več tukaj kot pa doma v bližnji Milni.

 Zelo resno in uspešno gojijo 'Big game fishing' in ta hobi jim prinaša odličen zaslužek. Ob obeh stenah tunela so simpatično urejeni piknik prostori in tukaj poletne vročine nikomur ne pridejo do živega ob pravi hrani in pijači in dobri družbi. Bi se človek kar naselil tukaj, če ... ne bi bilo na svetu še toliko zanimivosti, 

ki jih je vredno videti še preden nastopi New Word Order, ko bodo stvari 

popolnoma drugače zastavljene - ampak samo za izbrance.

 Nad vhodom so še vedno ohranjene razpete maskirne mreže, kar kaže na dober socialni status okoliškega prebivalstva. Na drugih lokacijah so te mreže in konstrukcije hitro izginile 

in končale v zbiralnicah sekundarnih surovin.

 Na stropu tunela gnezdi velika kolonija morskih lastovic in malo majša kolonija netopirjev. Izurjen naravoslovec bi lahko po iztrebkih na palubah plovil natančno ugotovil njihov rod in število.

 Zato je dobro, da je Tabita ostala zunaj na vhodu.

   Še zadnji pogled k poletni rezidenci sosedov na nasprotni starni tunela, nato pa sva se odvezala in naredila še en krog po zalivu.

 Prijetno sva se tukaj počutila in lepo in gostoljubno sva bila sprejeta od prijaznih domačinov.

To pa pomeni, da se bova tukaj v bodoče rada oglasila in nikakor se ne bova počutila kot tujca, ampak kot 'time sharing' lastnika najinega priveza še v enem tunelu več. 

Konec koncev sem pa tudi jaz veteran tiste močne vojske, ki je držala skregane narode 45 let 

složno skupaj in kot tak imam legitimno pravico misliti, da sem tudi tukaj na svoji dediščini.

Stončica

 Zjutraj sva se iz viške luke umaknila v zaliv Stončica, kjer sva ostala dokler se ni pojavilo dovolj vetra, da sva lahko odjadrala proti Braču. V tem času sva zajtrkovala, prezračila posteljnino, počistila najin dom in postorila vsa nujna opravila, ki jih med plovbo ne gre počet. Ponovno sem zaflikal tudi najin pomožni čoln, ki počasi pušča vodo. To sem naredil na majhnem pomolu pred zapuščeno hišico na koncu zaliva, ki je naprodaj. Če koga zanima nakup, mu lahko posredujem telefonsko številko.

Večino časa pa sva plavala in uživala v čisti vodi in modrini zaliva skupaj z jatami rib in ribic, ki so se podile pod nama. Pa morske zvezde in ježki so tudi tukaj, kar je nedvomen dokaz dovolj čistega morja. 

Okrog dvanajste ure je začel pihat maestral in kasneje severozahodnik 

s katerim sva z lahkoto dosegla obalo otoka Brača.