ponedeljek, 29. marec 2010

Donačka gora

Izhodišče: Rudijev dom
Čas hoje: gor in dol približno 1 uro pa pol


Na Donačko goro vodi veliko poti. Odločala sva se za eno izmed treh, ki bi prišle v poštev(od cerkvice Sv.Jurij ali iz Žetal ali od Rudijevega doma). Imela sva malo časa, zato sva se na Donačko goro podala po najkrajši poti. To je pot izpred Rudijevega doma. Najprej sva občudovala pobočje , kjer je bilo toliko spomladanskih žefranov , da je bil travnik skoraj popolnoma vijolčen. Takoj nato se je pričel bukov gozd, ki je zaščiten kot bukov pragozd. Podrast pa je bila prepolna velikih zvončkov ali noric ali kronic ali 'toplišnih' ali dvojnih zvončkov; za ta imena vem, lahko pa jih imenujejo še kako drugače. Res sva bila ravno pravi čas za občudovanje prvega spomladanskega cvetja. Pot je lepo speljana cik cak po strmem pobočju Donačke gore in na tabli je bilo označeno , da je to prva urejena planinska pot v Sloveniji. Nadelal jo je dr. Ernest Froelich, leta 1853 za zdraviliške goste iz Rogaške Slatine.
Proti vrhu je steza zlasti zanimiva , saj je prepletena s kamenjem in koreninami, kot da bi korenine skupaj držale greben Donačke gore. Z vrha je bil prelep razgled na okoliške doline, sosednji Boč, za kaj več pa so razgled meglile rahle meglice. Pot navzdol je seveda hitro minila, Rudijev dom je bil zaprt, midva pa sva se odpeljala po opravkih dalje.

sobota, 27. marec 2010

Glinščica

Izhodišče: vasica Beka
Čas hoje: 5 ur skupaj

Za sončno soboto sva skupaj splanirala opravke na Primorskem in popoldanski izlet po soteski Glinščice.
Peljala sva se iz Kozine mimo naselja Ocizla ter še naprej po značilni primorski pokrajini do idilične vasice Beka. Tu se cesta za avomobile konča. Naprej vodi kolovoz za ogled podzemnih jam ali pa desno v Botazzo(Botač). Po spustu v vas Botač sva se začela vzpenjati proti cerkvi Sv.Marija na Pečeh.(239 m) in sicer po levem bregu soteske. Po dobro označeni poti nas je hodilo kar precej obiskovalcev. Po kratkem vzponu do cerkve, sva že uživala v razgledu na stene na nasprotni strani soteske Glinščice ali Rosandre po italijansko. Nato pa še na vrh nad cerkvijo, ki je prav zanimivo lep. Zaradi strmih sten in prehodov imaš občutek, da si visoko kje v Julijcih. Razgled je seveda zopet čudovit na celotno sotesko Glinščice. Za nadaljevanje poti sva se odločila za daljšo možnost in sicer do Razgledišča nad Krogljami. Ni nama bilo žal. Pot je lepo označena, najprej vodi skozi primorski gozd in kar naenkrat se nama je odprl razgled na tržaški zaliv. Razgled je res prečudovit. S Trsta se je slišal pravi hrup, ki pa se nekako ni mešal z blagodejno tišino tu v hribih. Zdelo se je, da je mesto nekje daleč. In pomislila sem, da se sploh ne zavedamo, kako so mesta onesnažena s hrupom. Tega se zavemo šele takrat, ko prisluškujemo tišini v hribih, nekje od daleč pa se do nas privalovijo zvoki mest. Z razgledne točke je zopet vodilo precej poti in izbrala sva stezo navzdol do koče Premude. Ob koči je bilo veliko obiskovalcev, ki so uživali na kosilu, midva pa sve vzela kar pot pod noge in šla dalje čez Glinščico, na drugi desni breg po Stezi prijateljstva, tako so imenovali to krožno pot. Steza se je vila ob Glinščici, ki je s svojimi bazenčki in tolmuni , res posebna. Ker je tu več steza sva se odločila za najvišjo možno, ki pa je naju pripeljala do vznožja stene nad sotesko Glinščico. Kar nekaj časa sva se prebijala dalje nato pa zopet raje spustila do struge Glinščice. Malo po eni strani potoka nato skok na drugo stran potoka in vse tako do slapa Botač. Za trud sva bila poplačana z temno zeleno barve lagune tik pod slapom. Ker je bilo to brezpotje, je bilo potrebno najti pravo stezo za v vasico Botač in odločila sva se za strmino in skale na levi strani soteske. Malo grizla kolena in splezala par skal in že sva bila na lepo urejeni potki za v Botač. V vasici sva si še natočila vode iz vaškega studenca in se nato podala nazaj navzgor do Beke. Z vsemi ovinki in hoji po brezpotju sva nad in ob Glinščici uživala 5 ur.

nedelja, 21. marec 2010

Mali kraški maraton 2010

Kaj vse mora včasih človek narediti čez dan, da lahko pozno zvečer zadovoljen sedi in meditira o minulem dnevu...
Nedeljsko jutro sva pričela dovolj zgodaj, da sva se brez naglice odpeljala iz sončne Štajerske pod oblačni svod na rahlo čemerni in deževni Kras; v Sežano, na polmaraton. Tokrat je bilo osem stopinj Celzija in za spremembo (namesto burje) občasno rahel jugozahodnik, ki nam je sušil pot in dežne kapljice s čela.
Po tistem je sledil hiter povratek preko Trojan v sončno in prijazno deželo, nato pa še savna in kopanje v Topolšici.
In občutek je na koncu dneva zelo dober, duša in telo pa zopet mirna in spokojna pred izzivi novega delovnega tedna...

nedelja, 14. marec 2010

Gora Oljka

Izhodišče: Rečica ob Paki
Čas hoje: skupaj 3 h



Za sobotno popoldne, sva na hitro stopila na goro Oljko. Prednost je ta, da avto lahko pustiva doma in vzameva pot pod noge kar od našega doma. Ko so bili otroci še majhni, je bil to pogost izlet za na hitro se nadihati svežega zraka. Tudi sedaj sva srečala nekaj družin z majhnimi otroci, ki so lepo izkoristili sončen dan. Navzgor sva šla po poti iz Rečice ob Paki. Pot je lepo markirana, v začetku vodi po cesti skozi vas, pri zadnji hiši pa zavije lepo po kolovozu navzgor do sedla in nato desno na vrh gore Oljke (733 m). Z gore Oljke je lep razgled proti Goltem (kot se vidi na prvi sliki) in ostalim Kamniško Savinjskim Alpam. Koča je bila odprta tako kot vedno: vsak dan, razen ob ponedeljkih. Na vrhu sva se lepo nastavljala sončnim žarkom, za pot navzdol pa sva izbrala približno smer Martinove poti, ki je na J strani pobočja. Vmes sva šla še pogledat vzletišče ali izletišče za polete z jadralnimi padali, fotografirala naš prelepi Paški Kot, ter nato naprej po Martinovi poti navzdol proti Podgorju. Ker spust poteka po J strani pobočja, je bil sneg seveda zelo južen, obarvan z različnimi odtenki blatne podlage. Proti dolini pa je pot bila že kopna.
Lep tri urni sprehod; lepo počasi.

sobota, 06. marec 2010

Velika planina

Izhodišče: lovski dom nad Stahovico
Čas hoje: 2.50 ure navzgor in 1.30 ure navzdol

Miru in lepote na pretek, duša pa srečna. Ob pogledu čez rob oko zazna, roka zapiše, srce pa pritrdi, da visoki Lekovi dimniki na Mengeškem polju nikoli ne bodo zmogli dati človeku toliko leka, kot se ga moremo použiti v gorskem svetu. No, le zgodaj je potrebno vstati in že smo na poti
...tole je zapisal  nekdo, ki je danes prišel z Velike planine.

Res zgodaj je potrebno vstati in se naužiti lepote gorskega sveta. In kaj potem, če zunajni termometer kaže
-12 stopinj, saj je vendar že mesec marec in ob takih temperaturah , v marcu ne zebe več. Cesta do sv.Primoža je bila kopna, malo nad cerkvijo pa je pot bila že snežena. Pot skozi gozd je bila zmrznjena in dvakrat ali trikrat je vodila čez plaz, ki se je sprožil v pobočju gozda. Tokrat sva šla navzgor po Poti modrega moža in lepo hodila po vrhu pomrznjenega snega. Na robu  Male planine pa zopet prekrasno. Zapihal je sicer kar močan mrzel veter, samo ta ni motil prelepega pogleda čez planjave planine, tja do njenega roba. In seveda pogleda navzdol v rahlo meglene doline, ki so se prebujale v sobotnem jutru. Ob pogledu na doline in na lepoto gorskih planjav res ni čudno, da srce ozdravi in zaigra.
Za spremembo sva obiskala vse tri domove na Mali planini, Črnuški, Domžalski  in Jarški dom ter ugotovila, da sva v letošnji zimski sezoni po hribih, tokrat pila najdražji čaj in sicer 1.50 eur.
Še malo hoje po planjavah ter fotografiranja in pogled na rahlo zamegljeni Veliki Rogatec in Lepenatko nato pa navzdol čez Pasje pečine in po uri hitre hoje ali drsanja po poti sva bila zopet pri sv.Primožu, kjer sva se še malo martinčkala na klopci na soncu ter nato lepo navzdol po cesti do avta.  Vsakih 20 m sva nato srečevala pohodnike, ki so prišli na sprehod do sv.Primoža; sicer pa ni čudno, saj je ta Primož res nadvse prelep.