Pot: parkirišče pod slapom Rinka - Okrešelj - Mrzla gora - Okrešelj - po pastirski poti nazaj
Čas: 7 ur s postanki
Razmere: sončno, Logarska dolina je (pre)polna ljudi
Koča celjskega alpinističnega odseka na Okrešlju je res prekrasna,
zato greva ob vsaki priložnosti mimo nje. Po uvodni hoji proti Savinjskemu sedlu
se odcepi označena pot na Mrzlo goro. Kmalu pot postane malce zahtevnejša.
Nad potjo je veliko takšnih špičkov...kot tale frača, ki pritegne pogled.
Sonce je že prijetno grelo, midva pa sva bila še kar v steni in vedno manj je bilo sence.
Bila sva višje in višje, zato je bilo tudi razgledov več in več.
Bili so jasni in krasni v tem čistem dnevu. V ozadju so Rinke.
Pot je dobro označena vendar manj varovana kot so take in podobne poti po naših gorah.
Proti vrhu...,kar hitro sva bila gor, slabe 3 ure sva potrebovala za celoten vzpon od parkirišča pod Rinko. Spodaj na smerni tabli piše da je potrebnih 4.30 ure za Mrzlo goro - 2203 m....
ne vem, menda tabla le ne kaže prav, ker res nisva hitela.
Na vrhu sva bila sama. Ogledovala sva Ojstrico, Kamniško sedlo in Brano, na katerih se je trlo ljudi. Mrzla gora pa nikoli ni oblegana, saj ima sloves težkega pristopa po ponekod krušljivi in slabo varovani steni. Čudoviti čas in prostor je to, ko lahko občuduješ doline spodaj in gore daleč naokrog.
Pogled na vstopno pot za Turški žleb, Tursko goro ter Brano je tudi kazal
veliko vzpenjajočih planincev. Pozno se odpravljajo na pot.
Ob tej uri dneva se ponavadi že vračamo z osvojenih vrhov.
Ob tej uri dneva se ponavadi že vračamo z osvojenih vrhov.
Pogled na Ojstrico, ki je bila v tem dnevu zelo obremenjena s trumami obiskovalcev,
kot sva zvečer zvedela od prijateljice, ki je bila v tem času tam gor.
Malo kasneje sva tudi midva od spodaj občudovala Mrzlo goro.
Tamle sva hodila, pa tamle ... S te perspektive deluje gora zelo nepristopno.
Pri sestopu sva imela obilo časa, pa sva med drugim splezala še na kakšen vrhec,
rogelj ali špičko ob poti.To so mali užitki posebne vrste, kot jagoda na sadni kupi.
Ko sva se vračala, je bila na Okrešlju nepopisna gneča obiskovalcev, zato sva se v dolino vrnila raje po pastirski poti, ki pa je kot vedno, tudi tokrat samevala. Priporočam. Na enem delu poti je bil podor pa so pot speljali malo navzgor in zopet navzdol. Je pa na novo markirana.
V Logarski dolini pa še večja gneča, Vidiš ljudi vseh narodnosti in barv, bo potrebno ob praznikih in vročih vikendih poiskati mirnejše kotičke v naši prelepi deželi.
_________________________________