Špik

Izhodišče: koča v Krnici,  pot čez Lipnico
Čas: 4 h navzgor in približno enak čas navzdol.
Višinska razlika: 1300 m

S ceste, ki vodi na Vršič, zavije makedamska cesta v dolino Krnice.
Tu motorni promet ni dovoljen, tako greva peš kakšno uro do konca doline, kjer sameva idilična majhna koča.
Pred štiridesetimi leti je bilo tukaj prav tako, nič se ni spremenilo.

Zjutraj sva se pričela vzpenjat po poti za Špik in kaj kmalu so se prikazali vrhovi Mojstrovk.
Lansko leto sva jih prečila in še vedno veljajo za eno mojih lepših poti. Na spodnji sliki pa je mogočen Prisojnik ali Prisank po domače.

Pot na Špik se v začetku vije čez melišča, nato pa preči slikovite pašnike kar navzgor in navzgor.

Prvi skalnati vrhovi, vsi nad 2000 m višine, so se vrstili pod najinim nogam.
Ko misliš da si tik pod vrhom Špika, se izkaže, da je zadaj še en višji vrh, pa še eden, potem pa je res Špik.

Pod Špikom pa so prostorna melišča, imenovana Velika dnina, nad njimi pa mogočne gore : Mala in Velika Ponca ter Oltar.

Trikotni vrh Špika se je prikazal. Ko ga tako gledaš se ti ne zdi, da bi bilo mogoče zlesti tja gor.
Kmalu se izkaže, da gre. Nekaj po klinih, nekaj po vseh štirih, pa si na vrhu.

S travnate Lipnice - 2015 m, enim od vrhov pod Špikom, se lepo vidita Razor in Prisojnik.

Na samem vrhu Špika - 2472 m, pa se odpre še čudovit razgled na dolino daleč spodaj
ter na skupino Martuljških gora na vzhodu in skoraj vse ostale Julijce proti zahodu.

Špik je skrajni vrh skupine Martuljških gora, ki se pričnejo s Kukovo špico ter zaključijo s Špikom.

Navzdol sva hodila po isti poti kot navzgor. Druga pot, speljana direktno po strmem zahodnem melišču
in nato še v strmejši Kačji graben se nama za navzdol ni zdela vabljiva, saj sva ocenila, da je premalo razgledna.

Pohajati počasi navzdol po tratah in med ruševjem, visoko pod oblaki in med osončenimi gorami nama je vedno v nepopisen užitek.

Ko se ti ne mudi pretirano navzdol, pa je občutek še lepši. In pot se je vila navzdol in navzdol prav do pašnikov pod Špikom.

Nekaj jeklenic je tudi na poti. Tako za opomin, da je treba včasih bolj previdno stopat.

Nenadoma se je prikazalo še jadralno letalo, ki je nekajkrat zokrožilo med ozkimi prehodi martuljških gora
in se z dobrim vzgonskim vetrom povzpelo visoko v nebo, verjetno prav daleč nad nizke oblake, ki so krožili med vrhovi.

Na zaplatah trave....

...sva ugledala čredo ovac. Vedo, da je nad 2000 m najboljša paša.

Spet nisva sledila markacijam in šla malo po svoje, le kje sva?

Pol ure pred kočo v Krnici in malo stran od poti je skrit prav prijeten kotliček z majhnim slapom.
Takoj sva ga spreminila v najino luksuzno kopalnico. Uf, kako je prijalo!

Vsa sveža sva po celodnevnem pohajkovanju prišla nazaj v Krnico.
Od koče se vidi tala markantna gora, imenovana Oltar. Tudi tja bi kazalo it pogledat.

Kmalu je zahajajoče sonce obarvalo tudi Oltar in skoraj prižgalo še svečo na vrhu. Napovedal se je lep in sončen jutrišnji dan.