nedelja, 23. september 2012

Za Savinjo

Tam, kjer se Savinja prebije iz slikovitih sotesk svojega zgornjega toka, se malo poleni in razširi po prostorni dolini. Vijuga se po produ, ki ga je sama nanosila v dolgem obdobju po zadnji poledenitvi in pri tem ustvarja pester pas težko prehodnega grmičevja, dreves in naplavin. Tu domujejo mnoge živali, ki jih je človek že pregnal s svojih travnikov, njiv in ukročenih delov reke. V tem ozkem pasu ob svojih bregovih, ki zaradi vsakoletnih poplav ne omogoča stalne poselitve, so torej ostali koščki divjine, ki jo domačini v poletnih mesecih radi obiskujemo. Pa tudi vse pogostejši tujci, ki so nastanjeni v dveh campih na tem področju, so že odkrili čar dolgih prodnatih plaž in osvežujočih tolmunov z dokaj čisto vodo.
Lepo pa je tukaj tudi izven kopalne sezone. Že kratek sprehod je dovolj, da se naužiješ miru ob prijetnem šumenju reke in stalnega rahlega vetra v listih visokih in vitkih trepetlik, vrb, jelš in topolov, ki so tukaj našli svoj dom. Toplota na soncu zagretega kamenja in svežina vode blagodejno vplivata na misli, telo in splošno počutje.
Kaj pa je sploh potrebno, da trenutke prostega časa povežeš v zgodbo sreče? Resnično zelo zelo malo. Samo rahla ideja s podporo dveh vročih src.