sobota, 08. maj 2021

Maj, Votle stene, Suhi vrh, Pleša( Nanos)


Pot: vas Strane,  Maj, Votle stene in okno, Suhi vrh, Pleša (Nanos)
Čas: okoli 8 ur s vsemi stranpotmi in postanki
Razmere: izredno lepa, razgledna pot v sončnem vremenu seveda
Jutranji pogled na Nanos je obetal lep toda vetroven dan.
Tokrat sva za hribovski potep izbrala prečenje Nanoške planote, 
ki je sicer že dolgo na najinem seznamu željenih destinacij..
Avto sva pustila v središču vasi Strane. Vas leži pod nanoško planoto med Postojno in Razdrtim.
Od vasi  sva nato nekajkrat poskusila malo levo,
 malo navzgor in končno desno najti pravo pot na greben, ki vodi na Maj. 
Pot je sicer neoznačena, toda lepo sledljiva mimo nekaj kamnitih možicov na razpotjih. 
V kakšni uri in pol sva se povzpela na greben planote.

 Ob sončnem vremenu je razgled vse do morja in tudi daleč mimo Snežnika.
Prvi vrh na tem grebenu je Maj ( 1020 m ), od koder so lepo vidne Votle stene z oknom, 
kamor sva tudi midva danes namenjena.
Pogled nazaj na prehojeno pot vedno prinese pristen občutek zadovoljstva.
Preko najvišjega vrha Votlih sten ( 1142 m ) sva se spustila do velikega okna.
Od tu naprej se pot malo porazgubi do naslednjega vrha. To je Suhi vrh (1313 m), 
ki je tudi najvišji vrh nanoške planote.
Na Suhem vrhu je pihala močna burja, zato sva si raje ogledala bunker in hodnike pod njem.
Rabiš seveda baterijo do konca precej dolgega predora, kjer je lina s pogledom na drugo stran.
Od tu dalje je pot označena in kmalu prideš do obsežnih dolinic, 
ki so v tem času sveže zelene od obilja čemaža.
Prva, druga, tretja in četrta dolinica s čemažem... 
no v peti dolini pa je prevladovala strupena čmerika in podlesek.
Malo gor in dol in že sva bila na Pleši (1262 m). 
V ozadju je lep razgled na celoten greben nanoške planote ter najino prehojeno pot.
Ob Vojkovi koči je bilo veselo in polno ljudi,
 zato sva šla malo naokoli pogledat še drugo stran planote proti Vipavi in Ajdovščini.
Pogledala sva še proti tržaškemu zalivu...
... ter nato obrnila nazaj mimo stolpa poiskat pravo pot za v dolino.
Z vrha vodi namreč več poti.
 Izbrala sva pravo.
 Bila je zelo strma in v mokrem bi bil to lahko kar ekspresen spust 
naravnost v dolino brez vmesnih postankov.
Na zgornji sliki je v dolini Veliko Ubeljsko. 
Nad vasjo V. Ubeljsko vodi lepa prečna pot levo pod nanoško planoto nazaj do najinega izhodišča.

No, tu pa sva opazila sledi nekoga, ki je hodil bos kot je rekel Lojze.
Kar nekaj odtisov sva izsledila, zgleda da mu je ta pot tudi bila všeč.

 Najino pot sva zaključila zopet pri avtu v vasi Strane. 
Nabralo se je 1800 višinskih metrov ter 15 km poti.

Preostal nama je še del lepega popoldneva, zato sva na poti nazaj skočila še na Slivnico. 
Priznam: malo navzgor po cesti sva se zapeljala z avtom,
 čeprav je le kakšno uro hoda iz Cerknice na ta lepi vrh. 
Cesta pa je tako luknjasta zaradi nalivov, da sedaj veva, 
zakaj so nekoč čarovnice raje letale sem gor na  metli, kot da bi se vozile na vozu sem gor.
No kakorkoli že, razgled z vrha Slivnice (1114 m)  je prelep. 
Spodaj je že delno osušeno cerkniško jezero v ozadju pa beli Snežnik in  nanoška planota.
  Ob koči pa lepa, lesena kočica s samopostrežnimi dobrotami in pijačo. 
Zraven pa skrinjica za prostovoljne prispevke in verjemite mi, bila je polna denarja. 
 Lep občutek je to.
 
___________________