Sveto Brdo

 Opis poti: Seline pri Starem gradu ob Paklenici, Rovanjska, Libinjska kosa (izhodišče), Sv.Brdo čez Dušice, Vlaški grad, Sv.Ivan, Libinjska kosa

Od Selin pri Starem gradu sva se zapeljala še do Rovanjske ter nato zavila na asfaltno cesto, 

ki vodi proti Sv.Ivanu. Asfalt kmalu postane kar dobro ohranjen makadam.

 Parkirava na Libinjski kosi. Prostor je lep, raven s pogledom na Pag. 

Seveda sva uživala v barvni predstavi sončnega zahoda.

V zgodnjem jutru se odpraviva. Najin cilj je Sv.Brdo, drugi najvišji vrh Velebita.

Izbrala sva krožno pot in upala, da bova videla čim več. 

Za začetek sva izmed mnogih neoznačenih stezic ubrala napačno,

 ter se po njej v orkanski burji pomikala ter skakala po velebitskem kršu kakšno uro. 

Seveda se je to poznalo na predvidenem času za na vrh, ki naj bi bil štiri ure. 

Midva sva potrebovala pet ur za vzpon. Za vzpodbudo pa sva 'prehitela' vsaj nekaj marel ob poti.

Pričneva se vzpenjati in v burji doseževa sedlo na robu tega pogorja, 

kjer veter nima več orkanskih izpadov.

Hodiva po prostranih planjavah med vrtačami, kuclji in skritimi udorinami.

 Po štirih urah umirjene hoje prideva do zavetišča na Dušici. V daljavi pa že gledava najin vrh.

Zavetišče na Dušici je zunaj in znotraj zelo prijetno urejeno.

Veliko ognjišče ob zavetišču da vedeti, da so tukaj večeri ob ognju zelo prijetni.

Malo si oddahneva in že nadaljujeva po poti, najprej skozi gozdiček nato pa proti vrhu.

Počasi se bližava vrhu ter občudujeva pokrajino za nama.

Vrh Sv.Brdo (1751 m), drugi najvišji vrh Velebita je osvojen. 

 Na najvišjem, Vaganskem vrhu, sva bila lani. 

Tako ugotavljava, da sva že dodobra prečesala tudi južni del Velebita. 

Je pa za naju tudi tukaj še vedno ostalo dovolj neosvojenih vrhov.

V tem sončnem vremenu je razgled jasen vse od Paga, Karinskega morja...

... Vaganskega vrha 

ter naprej v daljavo, kamor vedno zanese najine poglede s vprašanjem, kdaj pa greva še tja?

Na drugo stran se vidijo tudi "majhne" Tulove grede.

Po zasluženi malici se odpraviva po drugi strani navzdol...

...mimo Vlaškega grada, ki sva ga spoznala lansko leto ter po prijetnih velebitski stepah do Sv. Ivana.

Na koncu pa nisva več iskala potke po velebitskem kršu do najinega avta, 

ampak sva izbrala kar cesto ter po njej odkorakala domov. 

V skoraj celem dnevu sva tako premagala 1200 m višinskih metrov ter prehodila17 km poti.

___________________________