Monte Sart (Žrd), Senožeče, Picco di Grubia

 

Pot: Sella Nevea, koča Gilberti, Sella Grubia, Senožeče, Picco di Grubia in nazaj do koče Gilberti

 

Tokrat sva si skrajšala pot tako, da sva se s sedla Sella Nevea z gondolo zapeljala do koče Gilberti in od tam krenila proti Bili peči. Gondola je pričela obratovati ob 8.30. Bil je lep poletni dan, 

pa sva zato lahko sproščeno zakorakala po italijanski strani Kanina vse do Monte Sarta. 

Od koče Gilberti v eno smer porabiš približno tri ure časa.

--Na zgornji sliki je koča Gilberti slikana s sedla pod Bilo pečjo.

 

 Na zgornji sliki je naš Kanin v ozadju, na spodnji sliki pa sedlo Grubia z bivakom.

 

S sedla Grubia vodi grebenska pot na prvi vrh Senožeče(2320 m) 

in nato še na drugi vrh Monte Sart, (2324 m)

V takem vremenu so razgledi z vrhov daleč naokoli. Na spodnji sliki je Montaž, 

Špik hude police ter Špik za nosom (od leve na desno). 

Pod skupino Montaža pa se nahaja prostrana planina Pecol.

Ob vračanju sva se povzpela še na Picco di Grubia (2238 m).

Utrinki z vrhov.

Pogled nazaj na najin Picco di Grubia, Senožeče ter Monte Sart (vrhovi od leve ).

Pot sva zaključila pri koči Gilberti ter se z gondolo vrnila na Sello Neveo.

Tokrat sva v osmih urah prehodila okoli 13 km in nabrala blizu 1000 višinskih metrov. 

 

_____________________

 

Mogenza piccola (Bohinca)

 

Pot: Rabeljsko jezero, čez Škrbino pod Škrapljo, vrh Bohince, Bavhica, jamarski bivak ter nazaj 

Okoli 12 km ter okoli 1000 višinskih metrov

Nad Rabeljskim jezerom je veliko visokih gora. Najbolj znane in obiskane vrhove sva že osvojila in sedaj je bila na vrsti Bohinca, manj obiskan vrh.

Pot se prične na sipinah Rabeljskega jezera in je nekaj časa skupna poti na Jerebico. 

Kmalu se stezi ločita, najina je označena s št. 654.

Prejšni večer nas je osvežila manjša ploha in svet okoli naju je bil obarvan rahlo rdeče, 

čez vrhove hribov pa je po plohi zasijala mavrica (naslovna slika). 

In zato so naslednje jutro v dolinah in nad Rabeljskim jezerom lebdele meglice, ki pa so hitro izpuhtele.

Najprej se steza vije skozi gozd. Na Škrbini pod Škrapljo pa doseževa skalnati del poti. 

 Kot povesta ti imeni, sva dejansko hodila mimo ostrih škrbin, brezen in škrapelj.

Za škrapljami se pokaže nekaj metrov gladke stene. Tu je pot varovana z jeklenico.

Če greš proti vrhu Bohince je potrebno zapustiti pot 654. 

Rahlo vidna steza, ki vodi na vrh je ponekod označena s skalnatimi možici. 

Ob poti občudujeva tudi takšno skalno okno ter dolino z Rabeljskim jezerom.

 Do vrha Bohince pa naju je čakalo še nekaj presenečenj.

 Steza je malo zakrita in na dveh mestih je precej izpostavljena. 

Nekaj metrov je bilo tu potrebno preplezati.

 

 Razgled z vrha pa je poplačal ves trud vzpona. 

Na spodnji sliki je Rombon ter greben ki vodi na Vrh Ribežnov. 

Lep je občutek, ko gledaš gore, ki si jih že prehodil in preplezal.

Na spodnji sliki je pogled na naš Mangart v daljavi in Jerebico spredaj desno.

Bohinca (1943 m) je še en dober razglednik. Nazaj grede sva se vračala še čez Bavhico 

ter obiskala še jamarski bivak. Vse te poti niso označene.

Na spodnji sliki je najin vrh Bohinca, slikan od Rabeljskega jezera. Pot do vrha ni preveč dolga, 

 ker pa ni v celoti označena, je mestoma težko sledljiva.

Takole pa je najina pot izgledala skozi oči sledilne aplikacije, ki rada riše bližnjice,

 kadar ne dobi sprotne satelitske povezave.

Rabeljsko jezero pa je precej toplo, ravno prav za uživaško namakanje v letošnjem prevročem poletju. Čeprav je v teh vročih dneh zelo obiskano, sva našla senčen parkirni prostor za avto 

in osvežilno kopel za naju. Tudi pozno popoldansko sončenje v takšnih razmerah zelo prija.

 

____________________

Poldnik (Picco di Mezzodi)

 

Pot: Belopeška jezera, Poldnik (Picco di Mezzodi), Belopeška jezera

Za tretji dan so bile napovedane nevihte v popoldanskem času, 

vendar sva vseeno želela opraviti vzpon na Poldnik. 

Pri jezerih je veliko parkirišče, kjer je potrebno plačati parkiranje. ( 1 €/uro) 

Nekaj časa se hodi po travnatih ravnicah. Pot kmalu zavije strmo navzgor v gozd. 

Strmina ne popušča, res je naju presenetil tale hud vzpon, saj sva pričakovala lažji pristop.

 Nekaj minut pred križiščem poti s strani Trbiža pa je naju pričakala še tale steni, ki pa je menda že od lanskega leta brez hudo potrebne varovalne jeklenice.

Sicer sva jo hitro preplezala, ker so naju preganjali grozeči oblaki, tako da še fotografij ni veliko. 

Za piko na I pa je poskrbel velik nevihtni oblak .

Kakih 10 minut pod vrhom, kjer bi  morala le še malo med ruševjem sva urno obrnila navzdol, 

ker sva imela v mislih steno po kateri se je bilo treba spustiti. V mokri skali to ne bi bilo nič kaj zabavno.

 In tako na sam vrh Poldnika nisva stopila. Žal nama je bilo, ko sva se spuščala v dolino. 

No morda pa drugič, ko bova bolj spočita in pripravljena na nove podvige.

___________________

Monte Robon

 

Pot: prelaz Sella Nevea, Monte Robon, koča Gilberti, prelaz Sella Nevea

Čas: vzpon 3 ure, skupna pot 8 ur

Za drugi dan sva izbrala krožno pot po Kaninskem pogorju.

S prelaza sva se usmerila desno na označeno pot. Pot se najprej strmo dviguje po gozdnatem področju.

 Po dveh urah se izvijeva iz gozda in končno uzreva pred seboj severno steno Robona (to ni naš Rombon).

Materina dušica ob mravljišču je prav lepo zavarovana, tu je nihče ne nabira.

Čez nekaj minut vstopiva v prelepo obširno krnico.

Nad krnico ob steni so ostanki starih vojaških zgradb; spomin na čase, ko tukaj ni bilo sedanjega miru.

Pod vrhom Robona stoji še ličen bivak z osmimi ležišči.

Vrh lahkih brežicev.

Proti vrhu Robona vodi neizrazita smer občasno označena s kamnitimi možici.

Prelepi kamniti svet je pred nama, orientacija je izziv, 

pot primerna za zlom noge ali zagozditev med globokimi žlebiči in ostrimi škrapljami.

Vrh Monte Robon (1981 m) ni dvatisočak, se pa ponaša s čudovitim razgledom in samotnimi potmi.

Pogled z vrha nama najprej zaplava proti Špikom, kjer sva hodila včeraj.

Pogled na Viš in ostale vrhove desno nama tudi obudi spomine.

Pogled na našo Jerebico in Mangart ter Jalovec v ozadju pa skoraj sproži domotožje.

Ob sestopu opazujeva nadaljevanje najine poti mimo krnice naprej proti kaninskim podom.

Pod žgočim soncem nama pot postane bolj naporna, 

vseeno je to lepo prečenje med zanimivimi kamnitimi strukturami.

Po dveh urah le zagledava Belo peč nad kočo Gilberti in znano smučišče nad Sello Neveo.

Koča Gilberti je bila dobro obiskana zaradi večine obiskovalcev, ki so se gor pripeljali z žičnico.

Na gornji sliki je sedlo Prevala, spodaj pa koča Gilberti.

Sledil je še prijeten spust nazaj na Sello Neveo.  

 Najina krožna pot je bil zaključena po petnajstih kilometrih hoje,

 pri čemer je bilo okoli 1100 višinskih metrov vzpona in spusta.

Spet je za nama en lep dan in jutri naju čaka še eden.

______________________