Prikaz objav z oznako Julijske Alpe. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Julijske Alpe. Pokaži vse objave

četrtek, 11. avgust 2022

Jerebica (Cima del Lago)

 

Pot: Rabeljsko jezero, Krivi rob, Jerebica in nazaj

Od znanih gora v teh koncih nama je manjkala še Jerebica.

Na kraju Rabeljskega jezera je označena pot proti Jerebici. 
Čez nanose peska vodi cesta, ki preide v pot ter kmalu zavije navzgor v gozd. 
Iz gozda sva se povzpela na zaraslo plazovino. V tem delu pot nikakor ni prijetna. 
Veliko kamenja je, vmes pa drseča črna prst.

Na sedlu med Velikim snežnim vrhom ter Gorenjim Voglom, se priključi pot iz Možnice. 

In tu se pričnejo prvi lepi razgledi. 
Zgoraj je pogled na Rombon preko Možnice.

Pot je nato peljala mimo Gorenjega Vogla in Krivega roba (2008 m) malo navzdol,
 nato pa zopet navzgor na rob Jerebice.

Zgoraj je pogled s Krivega roba navzdol na manjšo dolinico od koder je končni vzpon na Jerebico.

Čudovit pogled z roba Jerebice na Rabeljsko jezero.
Jasno se vidi zelo nizek vodostaj zaradi suše.

Po vršnem grebenu prav do koder se da, preden se prevesi.
V ozadju so naše gore.

Razgledi so bili jasni daleč naokoli. 
Zgoraj je pogled na Kraljevo špico, kjer sva bila včeraj.



Na vrhu Jerebice (2127 m).

Zgoraj je približan pogled na naše gore.
Navzdol sva šla po isti poti, ker druge izbire ni bilo. 
Po neprijetnem starem zaraščenem melišču nama tudi navzdol ni bilo prijetno. 
Po gozdu navzdol sva se počutila veliko bolje. 
Na koncu je kot velika jagoda na čokoladni torti prijala osvežitev v čudovitem zelenem Rabeljskemu jezeru. Daljše plavanje s pogledom na Jerebico je bilo polno zadovoljstva..

V letošnjem vročem poletju je mnogo ljudi poiskalo osvežitev v tem jezeru. 
Gladina jezera pa je v letošnjem izredno sušnem poletju vsaj za štiri  metre nižja kot običajno.
Bolj zanimiv se nama je zdel potoški hudournik, ki je poniknil preden se je izlil v jezero.
Ob strugi navzgor sva raziskala kar nekaj skritih tolmunov, 
ki očitno nudijo odlično osvežitev tudi v največji suši. To si velja zapomnit.
Pot na Jerebico ni bila dolga. Nabralo se je 1233 višinskih metrov ter 9 km poti.

_____________________________









sreda, 10. avgust 2022

Monte Re (Kraljeva špica)

 

Pot: Cave del Predil (Rabelj), Monte Re ter nazaj

Hoditi sva pričela takoj nad vasjo Rabelj, kjer so se pričele tudi markacije. 
Nekaj časa še po stari cesti nato pa se prične gozdna stezica, ki kaj kmalu zavije strmo navzgor.
Strmina ne popušča, midva pa tudi ne in kaj kmalu prideva do Picolo Monte Re (1500 m), 
tu je planina pod Kraljevo špico ter umetnina v obliki križa, zvarjena iz orodja in priprav, 
ki so se uporabljali  pri rudarjenju v tej gori. 

Pot je kraljevsko strma, kar naravnost navzgor po gozdu naju pelje 
in ko prispeva v območje ruševja se končno pričnejo lepi razgledi v dolino, 
 na Rabeljsko jezero in vrhove vse naokrog.

Vrh Monte Re (Kraljeva špica), 1912 m. Na vrhu je krona kar je posebnost te gore.
Na zgornji sliki je pogled na našo stran, Mangart levo ter Jalovec desno.

Potem so tu Viš ter nižji Grande Nabojs zgoraj ter Kamniti Lovec na spodnji sliki.

Pa še Jerebica na spodnji sliki, ki bo prišla na vrsto jutri.
Še en postoj in nekaj pogledov po prelepih gorah...
...nato pa nazaj resnično strmo navzdol do osvežitve v toplo Rabeljsko jezero.
V ozadju jezera se vidijo petere Rabeljske špice,
 od katerih je le ena dostopna tudi brez alpinističnega znanja in pristopa.

In še en pogled na Kraljevsko špico levo, desno pa so Rabeljske špice.
Tudi danes sva zaključila dan v prijetni svežini jezera.

____________________



petek, 10. september 2021

Montaž, 3.dan

Pot : planina Pecol, po Pipanovi lestvi gor in enako dol, planina Pecol
Čas: okoli 8 ur
Vreme je bilo še vedno lepo pa sva se odločila za pot na Montaž. 
Planina Pecol, ki je izhodišče za Montaž,  je zelo prostrana planina, ki me je prevzela že pred leti, 
ko sva se povzpela na Špik hude police.
Kakšni dve uri sva potrebovala do vrha planine Pecol...
... ker sva večkrat opazovala kozoroge ...
... ki so prav lepo pozirali in se niso dali motiti pri svojih opravilih.
Vajeni so že, da se ljudje mučijo mimo njih na poteh, ki jih sami igraje pretečejo.

Utrinek ob poti : ( Zdaj pa pojdi gor, če si vreden! )
Ne vem, če sva vredna. Zgrešila sva namreč pot čez ozebnik...
... in po prečenju obsežnega melišča...
... sva vseeno uspešno vstopila v skalnat del poti.
Vstop do Pipanove lestve je malce previsen...
 Pipanova lestev.
Visoka je kakšnih 50 m...
...vse se nekako maje in niha, zlasti ko je za ali pred teboj še nekdo na lestvi.
Imela sva srečo, da sva v tem jutru bila sama na lestvi. Drugače bi bil menda potreben "semafor" ,
Ko izstopiš iz lestve te pričaka zajla.
Za tem pa sva se malo zamislila. Markacij ni bilo, zajl tudi ne, poti ni videti in sam šoder 
Vrh je izgledal še daleč, no občasne markacijske pike sva tudi poiskala...
...ter počasi napredovala proti vršnemu grebenu Montaža.
...nato pa le proti vrhu...
Na vrhu Montaža ( 2754 m).
Razgled je prekrasen. Spoznala sva Viš levo, kjer sva tudi že bila, Špik hude police (najnižji v sredini)...
...naš Kanin na drugi strani doline ter planina Pecol daleč spodaj...
...ter pogled na italijansko stran.
Počasi sva se odpravila navzdol po isti poti, zopet do slavne lestve.
utrinek.
Nato po lestvi navzdol...
...po obsežnem melišču...
...mimo prelepih utrinkov...
...in kozorogov...
...zopet nazaj do vršnega dela planine Pecol...
...in še malo po travah ob robu strmine...

...ter nazaj do resnično prostrane planine Pecol...
...pogledat še karto ob koči...
...ter nato naravnost v Rabeljskego jezero..
...in oba skok v  ....osvežilno vodo...
...ter nato dalje novim potkam  naproti.

___________________