sobota, 29. oktober 2016

Račka vrata in JZ greben Raduhe


Pot:  gostišče Rogovilc - Rebernikov stan - Rački stan - Račka vrata, SZ greben Raduhe - Pomol - Mali RT - vrh Raduhe - Durce - Grohat - pl.Javorje - Solčava
Razmere: malo vetrovno, brez snega
Čas: 12 ur
Višinska razlika:  cca 1500 m

Tokrat je prišel čas, da tudi midva narediva kljukico na najinem seznamu zelo zaželjenih gora oziroma pristopov na gore.
Od Rogovilca do Rebernikovega stanu vodi ozka steza, ki je občasno poraščena ali se celo izgubi na pobočjih Raduhe. 
Ker Milan zelo dobro pozna bolj ali manj skrite steze naših gora, smo bili, še preden se je prav zdanilo,
 pri lepo ohranjenemu Rebernikovem stanu.
Dve uri in pol hoje smo potrebovali do Račkih vrat. Tu sva že bila že nekajkrat, pa še vedno meniva, da so vrata vredna ogleda ob vsaki novi priložnosti. Ko so prvi jutranji sončni žarki obsijali veličastna Račka vrata, smo se mi že povzpeli preko njenega oboka in nadaljevali vzpon proti grebenu Raduhe.

Že smo lahko občudovali prve zlatorumene macesne, ki jih je bilo kasneje še več.

Prvi del grebena je bil kmalu preplezan in za nami. Pogled nazaj je razkrival kako čudovoto je bil olepšan z jesenskimi barvami.
 Občasno je bilo potrebno preplezati tudi kak bolj izpostavljen del grebena. Takrat seveda bolj počasi in bolj previdno.
 Dosegli smo Pomol - pravo ime za razbrazdano skalnato tvorbo, ki izstopa sredi grebena. Prvi postanek in malica. 
Nikamor se nam ni več mudilo. Tu bi kar ostala in ostala in občudovala dolino pod nami.
Ko se povzpnemo še malo višje, se Pomol kaže v vsej svoji veličini.

Zopet malo plezanja, ki pa nikjer ne preseže 1.stopnje. Tu je potekala stara Herletova pot, ki pa je sedaj povsem opuščena.
Še malo višje je novo skalno okno in skozenj najlepši pogled kar ti lahko pričara jesenska narava.

Osameli popotniki pohajajo po čudovitem nikogaršnjem svetu mimo osamljenemga borovca na skali.

Tile kamniti možici nam potrjujejo, da smo na pravi poti, obenem pa so za lep okras.
Zavili smo malo na stran, v smer mimo novih skalnih oken.
Skozi eno izmed njih smo se komaj prerinili, da smo lahko nadaljevali pot navzgor.

Dolina pod nami je bila vedno globje, sonce pa je vedno bolj osvetljevalo zlate jesenske barve dreves.

Drugi del preplezanega grebena je pravtako ostal daleč spodaj.

V ozadju smo opazovali macesne na Križevniku. Poljske device ter Veliki vrh z Veliko Zelenico so bili tudi osončeni.

Občasno je bilo treba zelo improvizirati, ker neke logične poti ni čez nametane skale.
Ko smo gledali okoliške gore, smo se morali vedno ustavit, saj ne moreš istočasno gledat in hodit.

Zlati macesni pa so v teh dneh tako zelo lepi, da bi bilo škoda zamuditi te prizore.
Pa smo kmalu dosegli še Mali Rt ( 1975 m ) in sledilo je še zaključno slikanje po uspešno opravljenem vzponu čez greben.
Mimo vrha Raduhe ( 2062 m ) smo se spustili proti Durcam ter sestopili mimo koče na Grohatu po grebenu,
 ki se razpostira proti Solčavi. Tudi tukaj je obilica zlatorumenih macesnov.

Med potjo z Grohata smo odkrili še tale obetajoč jamski prehod na vrhnjo skalnato ploščad. 
To bo vsekakor potrebno raziskati v bližnji prihodnosti, saj obeta novo bližnjico.

Na planini Javorje so ovce uživale na poznojesenski paši. Mi pa ob pogledu na njih.

Zadnji sončni žarki so obarvali macesne še v škrlatnih barvah in obsijali zahodno ostenje veličastne Raduhe.

Preden smo se vrnili v dolino sem še enkrat občudovala preplezan greben in vrh Raduhe.
Obhod Raduhe je bil zaključen. Hodili smo od jutranje teme do večernega mraka in uživali v skalnatem svetu po malo znanih poteh.
Sem se bomo zagotovo še večkrat vračali. Morda v drugem letnem času in po drugih poteh. Kakorkoli že; ta zahodni del masiva Raduhe skriva veliko neznanega in divjega sveta, ki ga je vredno doživeti in začutiti njegovo veličino.

sobota, 22. oktober 2016

Kompotela

Izhodišče: planina Jezerca pod Krvavcem
Višinska razlika: okoli 600 m
Razmere: zimske

Zima se je pričela. Zaenkrat le v gorah z novozapadlim snegom. 
Juhuhu ... gremo gledat koliko je snega tam gor visoko nad dolinami.
Pod Krvavcem je bilo kakšnih 10 cm suhega snega.
Kmalu sva delala gaz proti vrhovom nad Krvavcem. 
Nameravala sva narediti krožno pot: Kompotela, vrh Korena
in na Krvavec nazaj.
Drevje v dolini je še imelo svoje zlatorumeno okrasje,
najbolj so žareli macesni. Saj je sedaj njihov čas.
Prava zimska pravljica je bila ta dan:
modro nebo, žareči macesni, sneg in megle v dolini.
Bolj sva se vzpenjala več snega je bilo.
Doline so bile v megli, na vrhu pa sončni raj.
Vstopila sva v dolino Koren, mimo koče še dalje proti vrhu Kompotele in takrat so se nenadoma pripodile megle in zakrile vse vrhove gora.

Videlo se ni nič, snega pa je bilo vedno več. Tukaj sva bila prvič pa ni bilo smiselno iskat krožno pot po grebenu nazaj na Krvavec.
Zadovoljiti sva se morala le z vrhom Kompotele  ( 1989 m )
pa je bilo tudi to dovolj, saj je bilo proti vrhu snega že do kolen.

Z razgledi tokrat ni bilo nič, zato sva se vračala po isti poti
nazaj do idilične planine Koren.
Ustavila sva se na malici pri prijazni koči, ki vabi planince.
Kaj le pomeni ta "non stop" okrepčevalnica?
Prijetno naju je presenetil samopostrežni, lično urejen bife, 
ki je na voljo planincem res non - stop.

 Vse ti je na voljo, skrinjica za prispevke pa je pritrjena na pultu.
Bi bilo lepo, če bi se ta ideja prijela še kje na naših planinah. Ocena: +10!
Pa še sonce je znova posijalo in ni se nama več nikamor mudilo.
Ampak dnevi so kratki; prehitro je prišel čas, 
ko sva se morala odpraviti nazaj v dolino.
Znova sva občudovala macesne, ki so žareli v svoji zlati barvi na belem ozadju.
Težko se je vračati nazaj v dolinsko meglo, ko je tu zgoraj tako sončno in toplo. 
Vendar so se v popoldanskem času tudi v dolini megle razkadile,
v gorah je postajalo hladno in tako nama je bilo malce lažje zapustiti  
ta naš lepi gorski svet. 

_____________________________


četrtek, 13. oktober 2016

Vajnež, Potoški stol, Stol



Izhodišče: Valvazorjev dom pod Stolom
Čas: 9 ur
Razmere: sneg se prične na okoli 1600 m, nad 1800 m je do 20 cm snega z zameti, ponekod je sneg trd in zapihan; zelo vetrovno, težje zimske razmere
Višinska razlika: okoli 800 m

Našo planinsko turo smo pričeli v jutranjem mraku izpred Valvazorjevega doma  v smeri kažipota do Pristave.

Z gozdne ceste smo kmalu zavili levo na neoznačeno stezico, ki vodi proti vrhovom Belščice. V gozdu smo presenečeno zagledali dve ovci, ki sta se očitno namerno ali nenamerno izgubili in skupaj z nami občudovali Julijce, 
ki so zažareli v jutranji svetlobi.

Kakšna ura hoje navzgor  skozi gozd je bila potrebna, 
da smo dosegli pas ruševja in prvih trat.
Kmalu smo bili na zasneženih planjavah pod Belščico. 
Ubrali smo jo mimo starega bivaka, ki je našim graničarjem služil v zavetje preden smo ukinili mejni nadzor.
Gorski svet je bil tokrat pobeljen s prvim snegom prihajajoče zime. Pobočja so se bleščala v jutranjem soncu, mi pa smo v tišini dneva srkali vse te ledene lepote.

Razgledi so bili odstrti vsenaokrog. V ozadju desno se bohoti Golica, ki je presenetljivo še brez snega, levo pa je Dovška baba.

Povzpeli smo se na greben Belščice in po njem stopili na Mali vrh ( 2017 m ). Nato smo se usmerili nazaj proti masivu Stola.

Pričel je pihati močan JZ veter, ki je v sunkih dosegal do 90km na uro. 
Kljub močnemu vetru je bilo doživetje zime na grebenu enkratno.

Razmere so bile povsem zimske. Ponekod smo zagazili v snežne zamete, drugod pa previdno stopali po trdem, zglajenemu snegu in ledu.

Zamislili smo si pot povsem po grebenu in naslednji dvatisočak 
je bil Vajnež ( 2104 m ).  Bliskovit poteg rokavic z rok, 
kakšna fotografija ali dve, potem spet hitro in previdno naprej, 
da nas hud veter ne bi pometal dol z grebena.
Kljub mrazu, ki je ogrožal naše kosti smo znali uživat v zimski idili. 
Razpršena svetloba je oblivala naš greben, zasnežene vršace  
in pokrajino okrog nas.

Na vrsti je bil Potoški Stol ( 2014 m ), ki smo ga hitro zapustili.

Sledil je grebenski vzpon na Stol. Strmina proti vrhu je bila res huda, tako smo tudi ocenili, ko smo našo pot kasneje opazovali od Prešernove koče 
s sosednjega, Malega Stola.

Na vrhu Karavank, Stol ( 2236 m ).

Hitro fotografiranje na vrhu je bilo izvedeno v orkanskem vetru; 
Tudi nekateri fotoaparati so nam zatajili poslušnost zaradi mraza. Sledil je hiter  sestop proti Malemu Stolu, kjer smo si našli zavetje ob Prešernovi koči.

Od tod smo v miru opazovali dogajanje v dolini in tudi našo prehojeno pot.
Sledila je izdatna okrepčilana malica, ki nam je prav vsem teknila.
Sestopili smo mimo Finžgarjeve skale preko Zabreške planine nazaj do Valvazorjevega doma. Pred nami se je tokrat razprostrirala Begunjščica.

Krog je bil zaključen, zadovoljstvo nam je vsem sijalo z obrazov.
  Letos smo nepričakovano hitro, že v začetku oktobra, okusili prave zimske razmere. Če bo zima v gorah še naprej tako velikodušna, 
si obetamo še obilo zimskih radosti v beli tihoti. 

______________________________