Armenija: Mont Ara (Arayiler, 2577m)

 

Pot: nekaj km za vasjo Karbi,  Mont Ara, krog okoli ognjenika in po drugi strani nazaj

Višinski metri: okoli 1200 m

Dolžina poti: okoli 15 km 

 

(Na naslovni sliki je zopet Ararat, ki ga gledava že nekaj dni, le če je jutro brez oblakov) 

 V načrtu sva imela, da se povzpneva na Mont Aragats, najvišji vrh Armenije. 

V prejšnjem pohodu do jezera Kari, ki je izhodišče za Mont Aragats sva ugotovila,

 da so razmere zelo slabe za vzpon. Nad 2600 m je zapadlo precej snega, 

orkanski veter pa je hribe delno okoval tudi v led.

Kaj pa zdaj? Še naprej čakati na boljše vreme in boljše razmere za Aragats?

  

Zato sva se odločila za vzpon na Mont Aro, ki je tudi mirujoči ognjenik a nižji kot Mont Aragats.

 Jutro je bilo še delno sončno toda hladno in zopet zelo vetrovno. 

Po travnatem grebenu sva se hitro povzpela do neimenovanih vrhov z višino okoli 2500 m. 

 Pot ni označena, je pa solidno sledljiva, če te ne ujame megla. 

Zadnji od vrhov pa je najin, Mont Ara. 

 Na vrhu Mont Are (2577 m) stoji razgledni stolp s križem na vrhu.

 

Zopet je pihal orkanski veter, verjetno to tukaj ni običajno za konec septembra. 

 Hitro sva se odpravila dalje, da bi obhodila cel krater bivšega vulkana. 

Sledili so si drugi in tretji neimenovani vrhovi, vsi okoli 2570 m.

 Pogled v dolino pod nama je iz ptičje perspektive razkril spodaj ležeča naselja,

njive, pašnike in sadovnjake.

Tam na nadmorski višini 1700 - 1800 m lepo uspevajo sadovnjaki z breskvami,

jabolki in slivami. Ugotavljava, da je sadje tukaj okusno. 

 

 Napotiva se še na rob bivšega kraterja (na spodnji sliki  oster greben na sredini).

 

Kmalu stopiva še na njegov končni vrh.

 Od tu pokukava v dno bivšega kraterja; mudi se, megla naju dohiteva.

Hitro nadaljujeva do naslednjega vrha, ki pa ima ime: ( Aqloraqar 2511 m).

Ta je malo težje dostopen.

 

V meglenem oblaku se pričneva spuščati po drugi strani vulkanskega oboda navzdol.

 Tu poti ni bilo ali pa je nisva našla. 

  

V dolino prispeva med takšnimi markantnimi monoliti.

Nekateri naju spomnijo na turško kapadokijo.

V navpični steni se pred nama prikaže vhodna stena jamske kapele.

  Kapela je posvečena sveti Barbari, ki je pri nas zaščitnica rudarjev. 

Obiskovalcev je bilo veliko, pod kapelo pa je na drevesih viselo veliko privezanih trakov.

Tako se tukajšnji verniki zahvaljujejo za ozdravitve ali za uslišane molitve.

Nekateri pa v znak zahvale postavijo pokončne kamnite plošče z vrezanimi križi in ornamenti.

Tudi teh je tu veliko. 

 

 Utrujena in zadovoljna se vračava v dolino in spotoma opaziva takšen most 

čez regulacijsko korito hudournika do sadovnjaka. 

 Opazila sva, da Armenci pogosto uporabljajo odslužena vozila še za kak drug svoj namen.

Kasneje sva videla, da so za premostitev neke reke uporabili kar star železniški vagon.

Kako so ga položili čez reko, je za naju nerešljiva uganka. 

V najini bližini spet dežuje, v gorah sneži, nočne in jutranje temperature so okoli ledišča, otoplitve in izboljšanja vremenska napoved ne kaže. 

Zato sva se nepreklicno odločila, 

da jutri zapustiva armenske hribe in se premakneva nazaj v Gruzijo.

 

Kljub slabšemu vremenu sva zadovoljna s potovanjem po Armeniji.

Ogledala sva si veliko zanimivih krajev in našla dovolj samotnih kotičkov,

kjer sva si lahko v miru odpočila in se pripravila na potek 

nadaljnega potovanja. Shematska skica najine armenske poti je prikazana zgoraj.
 

______________ 

 

Armenija: jezero Kari (3200 m), trdnjava Ambert, abecedni park

Pot: 5 km hoje po cesti do jezera Kari ter nazaj 

Višinska razlika: okoli 500 m 

 

Za danes je bil napovedan lep dan, pa sva ga želela izkoristiti za hribe okoli Mont Aragatsa.

Res se je začel lepši dan kot so bili predhodni a s temperaturo okrog ledišča 

ter močnim vetrom že na višini 2800 m.

Avto sva parkirala točno na višini 2864 m, kar naju je spomnilo na domači Triglav. 

Do jezera Kari na višino 3200 m sicer vodi ozka asfaltirana cesta

a je bila od tu naprej vedno bolj zasnežena in poledenela.

Zato sva šla naprej peš. 

Veter je z višino samo naraščal, kmalu je bril  orkanski veter,

ki so ga zaustavile šele najine kosti, pa še te je občasno prestavil za korak ali dva.

Tudi megle so se začele gostiti okoli Mount Aragatsa,(4019 m) ki je zdaj najvišji vrh Armenije,

ker so armenci tragično ostali brez še višjega, Ararata.

Bolj sva se bližala jezeru, bolj je bila cesta poledenela,

zato je bilo kar prav, da sva avto pustila na varnem.

Orkanski veter nama je pihal nasproti in vedno bolj se je nama zdelo pomembno, 

da bova našla kakšno zavetišče pri jezeru.

Končno sva zagledala zid, ki zadržuje veter in valove jezera Kari,

 ter poslopje nad njim, ki se je skrivalo v megli.

Malce sva si oddahnila v poslopju, ki ni planinska koča ampak restavracija.

 Zaradi orkanskega vetra jim je zmanjkalo elektrike tako, da ogrevanja ni bilo, 

ampak pihalo pa notri tudi ni. Super!

Skozi okno sva tisto, kar se je videlo od jezera še enkrat slikala in spila vsak en čaj.

Ker veter ni ponehal in vidljivosti ni bilo, sva se kar hitro umaknila navzdol 

na bolj znosno nadmorsko višino.

Spotoma sva se ustavila na lepem razgledišču nad globokim kanjonom, 

kjer je postavljena stara cerkev ter trdnjava Ambert iz VII. stoletja,

ko je bila Armenija še velika kraljevina, ki si jo danes delijo sosednje države:

 Gruzija, Azerbajdžan, Turčija, Iran, Irak in Sirija.

Spotoma, v dolini pri mestu Nigatun, sva opazila še abecedni park. 

Spet so bile velike kamnite armenske črke postavljene na obsežnem področju.

Škoda, da pod njimi niso napisani še latinski znaki, 

da bi mi armensko nepismeni imeli možnost, da se jo na hitro naučimo.

Med črkami so postavljeni še kipi ljudi,

ki so bili zaslužni, da je bila ta abeceda sprejeta in da je preživela vse do danes.

Midva sva tako preživela še eno pretežno deževno popoldne.

Bo jutri kaj boljše?

Vremenska napoved še vedno ni obetavna.

_______________

 

Armenija: jezero Gosh in Vorsordi Achk

  Pot: mestece Gosh, po armenski Transkavkaški poti do jezera Gosh in do Chermakavan, vzpon na Vorsordi Ack (1940 m) ter po raznih kolovozih nazaj na izhodišče 

Dolžina poti: okoli 10 km navzgor in okoli 9 km navzdol

Višinska razlika: okoli 900 m 

Po vsej Armeniji je kar nekaj označenih pohodnih poti po narodnih parkih  ( npr Dilijan in kanjon Debed),  po ostali visoki pokrajini pa poteka Armenska Transkavkaška pot .

 

 Midva sva želela prehoditi vsaj en mali del te poti, ki poteka od mesteca Gosh, 

mimo jezera do Chermakavan.

 Iz mesta Gosh vodi nekaj cest, kolovozov in pot tu ni označena. 

Moraš se malo zanesti na intuicijo in imeti zemljevid, da zadeneš pravo smer.

 Kasneje je pot označena, vodi čez nekaj potokov brez mostov ...

 ... po lepih kolovozih ... 

  .. in po takšnih, kjer moraš še peš paziti kam stopaš, ne da bi tu vozil avto.  

In takšnih slabih in kamnitih kolovozov v breg je veliko. 

Na zgornji sliki je eden najmanj zahtevnih. 

In potem ko sva prišla do jezera Gosh, sva zagledala tole:

Lepo jezero Gosh in tri lepe avte ob njem. 

Ob pogovoru z voznikom, ki je znal angleško sva izvedela, da imajo radi avto-izziv. 

Glede na luknjaste ceste, ki jih imajo tu, so vozniki res vajeni vsega.

 

 Midva sva nadaljevala najino pot mimo zapuščene vasice, čred konjev do vzpetine Chermakavan ...

 ... nato sva zavila po kolovozih in neoznačenih stezah na vrh Vorsordi Achka (1940 m) ...

 ... ter nato nazaj mimo jezera Gosh do izhodišča.

 

Mimogrede sva zopet opazila, da armenski vozniki znajo vozit po vsakršnih poteh.

Je pa tudi res, da je v vsaki najmanjši vasi najdeš vsaj eno avtomehanično delavnico.

Tudi tam, kjer nimajo ne trgovine, ne gostilne, ne cerkve.  

Avtomobili torej v Armeniji zelo trpijo. 

 Na fotografiji se ne vidi strmine, vseh jarkov in grobega kamenja, po katerem se tu normalno vozi. 

 

Od mesteca Gosh sva se ponovno odpeljala do velikega jezera Sevan in mimogrede 

v objektiv ujela res lepe hiše, ki jih na južni strani jezera ne manjka. 

Nekatere so stanovanjske, druge pa nudijo namestitev za goste.

 

 

Tudi midva sva si našla namestitev ob jezeru na primerno veliki in lepi parceli.

 

STUDENCI ali IZVIRI pitne vode: 

Na potovanjih najraje natočiva pitno vodo na urejenih izvirih, 

tako kot to počneva tudi doma. 

Zanimivo se nama zdi, da je v Turčiji res veliko takih lepih zajetij z dobro vodo. 

 V Gruziji, ki je resnično vodnata dežela, pa takšnih lepo urejenih izvirov ni veliko.

 Največkrat sva naletela na izsušena zajetja, zaradi podorov ali dotrajanosti zaradi slabega vzdrževanja. 

 

V Armeniji pa zopet ugotavljava, da je lepo urejenih izvirov pitne vode dovolj.

 Vsaj zaenkrat je to tako

 

____________

 

.