Armenija: Mont Ara (Arayiler, 2577m)

 

Pot: nekaj km za vasjo Karbi,  Mont Ara, krog okoli ognjenika in po drugi strani nazaj

Višinski metri: okoli 1200 m

Dolžina poti: okoli 15 km 

 

(Na naslovni sliki je zopet Ararat, ki ga gledava že nekaj dni, le če je jutro brez oblakov) 

 V načrtu sva imela, da se povzpneva na Mont Aragats, najvišji vrh Armenije. 

V prejšnjem pohodu do jezera Kari, ki je izhodišče za Mont Aragats sva ugotovila,

 da so razmere zelo slabe za vzpon. Nad 2600 m je zapadlo precej snega, 

orkanski veter pa je hribe delno okoval tudi v led.

Kaj pa zdaj? Še naprej čakati na boljše vreme in boljše razmere za Aragats?

  

Zato sva se odločila za vzpon na Mont Aro, ki je tudi mirujoči ognjenik a nižji kot Mont Aragats.

 Jutro je bilo še delno sončno toda hladno in zopet zelo vetrovno. 

Po travnatem grebenu sva se hitro povzpela do neimenovanih vrhov z višino okoli 2500 m. 

 Pot ni označena, je pa solidno sledljiva, če te ne ujame megla. 

Zadnji od vrhov pa je najin, Mont Ara. 

 Na vrhu Mont Are (2577 m) stoji razgledni stolp s križem na vrhu.

 

Zopet je pihal orkanski veter, verjetno to tukaj ni običajno za konec septembra. 

 Hitro sva se odpravila dalje, da bi obhodila cel krater bivšega vulkana. 

Sledili so si drugi in tretji neimenovani vrhovi, vsi okoli 2570 m.

 Pogled v dolino pod nama je iz ptičje perspektive razkril spodaj ležeča naselja,

njive, pašnike in sadovnjake.

Tam na nadmorski višini 1700 - 1800 m lepo uspevajo sadovnjaki z breskvami,

jabolki in slivami. Ugotavljava, da je sadje tukaj okusno. 

 

 Napotiva se še na rob bivšega kraterja (na spodnji sliki  oster greben na sredini).

 

Kmalu stopiva še na njegov končni vrh.

 Od tu pokukava v dno bivšega kraterja; mudi se, megla naju dohiteva.

Hitro nadaljujeva do naslednjega vrha, ki pa ima ime: ( Aqloraqar 2511 m).

Ta je malo težje dostopen.

 

V meglenem oblaku se pričneva spuščati po drugi strani vulkanskega oboda navzdol.

 Tu poti ni bilo ali pa je nisva našla. 

  

V dolino prispeva med takšnimi markantnimi monoliti.

Nekateri naju spomnijo na turško kapadokijo.

V navpični steni se pred nama prikaže vhodna stena jamske kapele.

  Kapela je posvečena sveti Barbari, ki je pri nas zaščitnica rudarjev. 

Obiskovalcev je bilo veliko, pod kapelo pa je na drevesih viselo veliko privezanih trakov.

Tako se tukajšnji verniki zahvaljujejo za ozdravitve ali za uslišane molitve.

Nekateri pa v znak zahvale postavijo pokončne kamnite plošče z vrezanimi križi in ornamenti.

Tudi teh je tu veliko. 

 

 Utrujena in zadovoljna se vračava v dolino in spotoma opaziva takšen most 

čez regulacijsko korito hudournika do sadovnjaka. 

 Opazila sva, da Armenci pogosto uporabljajo odslužena vozila še za kak drug svoj namen.

Kasneje sva videla, da so za premostitev neke reke uporabili kar star železniški vagon.

Kako so ga položili čez reko, je za naju nerešljiva uganka. 

V najini bližini spet dežuje, v gorah sneži, nočne in jutranje temperature so okoli ledišča, otoplitve in izboljšanja vremenska napoved ne kaže. 

Zato sva se nepreklicno odločila, 

da jutri zapustiva armenske hribe in se premakneva nazaj v Gruzijo.

 

______________