Gruzija: prehod gruzijsko armenske meje in Vardzia

 Na armensko gruzijski meji je potekalo vse gladko in hitro.

 Armenijo sva zapustila na mejnem prehodu pri mestu Bavra. 

Od tam se dobro vidijo armenski hribi, ki so zasneženi nad 2700 m.

 Na meji morajo potniki tudi tukaj zapustiti vozilo, ter se peš sprehoditi skozi posebne prostore,

 kjer vse fotografirajo in žigosajo potne liste. 

Carinik pa je avto tokrat kar dobro pregledal, veliki nahrbtniki pa so morali po traku skozi skener. 

Vsi cariniki pa so bili zelo prijazni.

 Zelo hitro sva bila čez mejo in se odpeljala proti mestu Vardzia, ki leži na jugu Gruzije.

  

V Vardzio se pride skozi lepo in globoko sotesko.

 Ko se ta malo razširi, na desni zagledaš kup votlin, za katere ne dvomiš, da so delo človeških rok. 

To je podzemno mesto Vardzia. Vedela sva, da so v bližini tudi topli vrelci. 

Poiskala sva enega, ki je očitno v privatni lasti in ga je lastnik usmeril v mali pokrit bazen.

 Za kopanje nama je zaračunal 10 GEL na osebo. 

Voda je zelo topla (30 + C),  malo kisla in z zelo rahlim vonjem po žveplu.

Vardzia je podzemno mesto, ki se je začelo graditi v XII. stoletju

 in kmalu je tu nastal tudi velik samostan. Izdolbenih je bilo okoli 600 bivališč, 

veliko cerkva in kapelic, vinskih kleti in mnogo skrivnih tunelov, ki povezujejo in prezračujejo prostore. V enem od podzemnih rovov je tudi izvir pitne vode.

Mesto ima 13 nadstropij, je zelo obsežno. Že tisti del, ki je dostopen obiskovalcem, 

nisva uspela v celoti pregledati.

Propad mesta se je pričel, ko je potres porušil več sten mesta, 

v XVI. stoletju pa so mesto napadli Perzijci in premagali Gruzijce.

 

Mesto je ostalo zapuščeno. Šele ko je Gruzija leta 1991 postala samostojna,

 se je tu ponovno naselilo nekaj menihov, ki so ostali do danes. 

 

 Vstopnina za ogled podzemnega mesta je 15 GEL na osebo.

 

Mesto je veliko, vredno ogleda, ki lahko traja več ur, če to želiš 

ali se celo malo 'izgubiš' kot sva se midva.

 

Po kopanju, ogledu ter prenočevanju na makadamsko travnatem parkirišču

 točno nasproti podzemnega mesta, 

sva se odpravila dalje proti gruzijsko turški meji. 

 Odhod iz Gruzije pa sva zaključila s katchapurjem, 

eno od tradicionalnih gruzijskih jedi. Zelo okusno in nasitno.

Za prehod meje v Turčijo sva izbrala mejni prehod na jugu Gruzije za vasjo Kartshakhi,

 Dogodivščine v zvezi s tem bodo opisane drugič. 

.Med vožnjo do prehoda pa sva videla, senene kopice  zložene v nekakšne visoke piramide. 

Takšna praksa kmetov je doma tu v Gruziji in vzhodni Turčiji. 

Mogoče pa tudi kod drugod.

Zgleda da sva se znebila slabšega vremena,

spet naju čez dan greje sonce.

 

__________________