Turčija: od gruzijsko - turške meje, mesto Ani ter do jezera Van

 Dan, ko sva zapustila mesto Vardzia v Gruziji in želela prečkati turško mejo, se je pričel pestro. Najprej sva ugotovila, da imava "zašraufan" vijak v prednjo desno gumo. 

Glava vijaka je bila že kar obrabljena in lepo spolirana, torej ni od včeraj. 

Tlak v kolesu zgleda da ne pada. Torej brez panike. 

Bo pa potrebno zadevo čimprej sanirati, ker občutki o grozeči nevarnosti ostajajo. 

Že v prvem mestu Akhalkalaki je vulkanizer gumo zakrpal hitro in poceni.(5 GELov)

 

CESTA od Akhalkalaki DO TURŠKE MEJE:  Mesto Akhalkalaki omenjam zato,

ker gre od tu cesta v Turčijo. To je prvi mejni prehod v Turčijo na jugu Gruzije.

Na zemljevidu je označena kot hitra cesta. Mogoče je to včasih res bila, 

toda sedaj je to izrazito luknjast asfalt z zelo globokimi udarnimi  luknjami 

in posameznimi vložki luknjastega makadama. In tega je za okoli 30 km.

 Od vseh luknjastih cest je ta sigurno zmagovalka Gruzije in Armenije. 

Po taki cesti se vozijo številni kamioni in tudi midva nisva imela druge izbire.

Ker čuvava avto in nisva domačina, sva za te težke kilometre potrebovala dve uri.

 

PREHOD MEJE: Na gruzijski strani je vse potekalo hitro, saj sva bila edina z osebnim avtom med številnimi kamioni, ki so tu vozili v posebnem pasu. 

Na turški carini pa se je zakompliciralo, ker sva morala opravljati carinske formalnosti v isti koloni kot kamioni. Pred okencem je potrebno stopiti ven in na posameznih mestih urediti mejne formalnosti. Verjetno sva kakšno uro urejala zadeve od enega do drugega uradnika.  

Če seštejem luknjasto cesto ter urejanje carinskih formalnosti je bolje iti na kak drug mejni prehod.

 

 

Od meje naprej pa so se neprijetnosti dneva končale. 

Ko sva zapeljala na turške ceste pa je bila slaba volja hitro pozdravljena.

 Turške ceste so tudi tu na vzhodu lepe in pretočne, razen v mestih.

 Voziva se po vzhodni ravninski Turčiji z mnogimi polji, gledava velike, ogromne črede

(kakšnih 500 glav) krav ali ovac na paši.

 Prvi ogled je bil namenjen mestu Ani. To je staro mesto ob meji z Armenijo.

 

  Bilo je glavno mesto Armenskega kraljestva med leti 961 in 1045 in znano kot mesto s 1001 cerkvijo. Bilo je trgovski in religiozni center. 

Zaradi Mongolske invazije in potresov je propadlo do 18.stoletja.

 

Pod Unescovo zaščito je danes simbol armenske dediščine.

 

Razprostira se res na velikem področju, največ je ruševin, ohranjena je le cerkev na zgornji sliki. 

 

Ko sva zapustila mesto Ani, sva kmalu zapeljala na lepo kamnito področje proti mestu Igdir. 

Od tod je najlepši pogled na Ararat in njegov ledenik.

 

 Zanimivo je tudi mesto Caldiran, kjer je glavna ulica na pločnikih polna mizic in stolčkov 

za moško druženje ob pitju čaja. 

Vsi "čajčkajo"in ko sva šla mimo kot edina tujca, je gostoljuben lastnik prepričal tudi naju,

da sva potrebna počitka ob čaju. Potem naju je na svojo iniciativo še fotografiral, 

plačilo za čaj pa zavrnil, ker naju je on povabil.

Že večkrat sva doživela to izredno vzhodnjaško prijaznost in gostoljubnost,

vendar še nikoli od lastnika kakšnega lokala. 

 

Do jezera Van sva se vozila po neskončnih rahlo valovitih planotah. 

V Turčiji je potrebno prevoziti velike razdalje, toda ceste so tu resnično zelo dobre,

 zato kilometri hitro bežijo mimo. 

Pa še zanimivost, ki sva jo opazila. Po vaseh tudi tu pobirajo posušene kravjeke 

in jih zlagajo za zid ali pa na kupe. Za gorivo, kajti na teh višinah ni dreves,

 zime pa so mrzle in polne snega.

Na koncu dneva je potrebno vedno najti lep prostor za prenočevanje, 

ter začrtati plan naslednjega dneva.

Uspešno sva uredila še to.

 

_____________