Turčija: jezero Van in krater Nemrut golu(vzhodna Anatolija)

 Prenočevala sva ob jezeru Van. To je največje jezero v Turčiji,

 razpostira se na nadmorski višina 1640 m. Samo za občutek velikosti jezera : 

po vzhodni strani sva se vozila ob njem nekaj manj kot 200 km, 

zahodna pa je malo krajša, okoli 150 km. Jezero je rahlo slano ter bazično,

 napaja pa se od majhnih pritokov iz okoliških gora. Je zaprto jezero, ki nima iztoka.

 Vulkanski izbruh je v prazgodovini blokiral iztok. 

Zaradi slanosti redko zamrzne, mogoče le na obalah severnega dela jezera.

  Jezero je na nekaterih delih turistično urejeno s plažami in površinami za piknike, 

ki so opremljeni z mizami, stoli in ognjišči. Predvsem ob vikendih se pari ali družine napotijo na take točke in tam preživijo cel dan. Za razliko od naših piknikplacov, tu ne prakticirajo na piknikih prav nobene rekreacije. Tu se samo dobro je in pogovarja.

 

 Velik del jezera pa je neturističen. Ob njem so majhne vasi.

 Za prenočevanje sva našla lep prostor na veliki plaži  pred vasjo Yesilsu. 

Izkoristila sva prijetno lokacijo, se v jezeru okopala in zaplavala, 

saj ima po najini oceni več kot 20 stopinj C.

 

Ko voziva po turških cestah naju stalno prehitevajo tudi tovornjaki, 

čeprav je najina potovalna hitrost  okoli 100 km na uro. Zlasti na vijugastih cestah navzdol po klancu znajo pokazati kako hitro se da peljati. 

Ob jezeru Van leži tudi mesto Van. Mesto je veliko, midva sva se samo zapeljala skozenj.

 Bolj je naju zanimal krater vulkana Nemrut in jezera v njem.

Za mestom Van se zapelješ proti jezeru Nemrut gulu in gori Nemrut. 

Na zgornji sliki je del jezera Van s pobočja gore Nemrut. 

 Nemrut je ugasel vulkan, čez rob kraterja pelje cesta na višini 2450 m 

in se nato spusti do velikega jezera na njegovem dnu.

Na zgornji sliki se lepo vidi del kraterjevega roba in jezero Nemrut na njegovem dnu.

Spodaj sva želela prenočiti. Včasih je to bilo možno, kar potrjuje zemljevid,

 ki ima še vedno označen  prostor za kampiranje. Sedaj pa te pred vstopom v krater ustavi vojaška oseba, ki te legitimira in pove, da moraš do 17. ure zapustiti območje znotraj kraterja. 

Zaradi naše varnosti, ker so notri doma medvedi.

Kolikor nama je znano, so tu medvedi že od nekdaj, le da so bili včasih očitno bolj gostoljubni. 

 Tako sva se le sprehodila ob jezeru Nemrut ter si ogledovala okolico. Nisva bila sama, bilo je še nekaj domačih obiskovalcev. Dva med njimi, mož in žena, sta se z nama zapletla v pogovor in nama predstavila mesto v katerem živita kot nekaj, kar morava obvezno obiskati. 

Zato sva mesto Mardin dodala v najin potovnik.

V kraterju sta še dva manjša jezerca.

Na gornji sliki je vidna cesta, po kateri se vstopa in izstopa iz tega medvedjega raja.

Še en pogled na del kaldere....in bilo je res lepo. Tu se dejansko opazi celoten obod vulkana, ki pa je toliko širok, da ga fotoaparat ne more zajeti v celoti. 

Prav lepo pa se vidi iz zraka:

(Spodnja slika je sneta s spleta) 

Zopet občudujeva jezero Van pod nama ter se odpeljeva dalje po vzhodni Anatoliji.

Od jezera Van dalje so na cestah pogosto vojaške kontrole. 

Vsi so zelo prijazni, večinoma jih zanima od kod sva ter nama zaželijo srečno pot.

Včasih preverijo tudi najine potne liste. 

_________________