Svet pod lahkimi koraki: športne zadeve

Prikaz objav z oznako športne zadeve. Pokaži vse objave

nedelja, 10. november 2019

Jabuka 2019

Na letošnji regati Jabuka 2019 smo spet jadrali z jadrnico Sara ( Elan 31 S).

Posadka je bila tokrat okrnjena, samo tričlanska: Vlado, Domen in jaz.

Zaradi skrajno neugodnih vremenskih razmer smo startali šele v soboto zjutraj ob sedmi uri.

Jugo je bil na startu malo prizanesljivejši, pa tudi deževalo ni.

Spodnjo fotografijo je posnela Breda, ki nas je počakala v Vodicah.

Iz kokpita naše barke pa je moj fotoaparat imel večje težave zaradi nemirnega morja.

Zato prilagam še en Bredin kopenski posnetek starta.

Do Jabuke smo se prebijali skozi nevihte in razburkano morje, enkrat pa nas je nebo le nagradilo z nepopisno lepo mavrico, ki je dala upanje na boljše jadralne pogoje.

Ko smo obračali Jabuko, nam je bilo vreme tudi dovolj naklonjeno.

Potem pa v temi, megli in nalivih do cilja malo pred nedeljskim jutranjim svitom.

Bo naslednje leto vreme kaj boljše? Bomo videli.

Z rezultatom in uvrstitvijo pa smo popolnoma zadovoljni:

http://regata-jabuka.com/index.php/en/results/17-jabuka-08-10-11-2019/17-jabuka-overall

___________________________

nedelja, 13. november 2011

JABUKA 2011, Vodice, 11. -13. studenog 2011. godine

Odločitev je bila jasna; letos grem na regato kot član posadke na Sari. Torej Elan 31S. Vendar je stvar propadla, kajti Sari je odpovedal motor in v Vodice so Vlado, Dušan in Matija prijadrali brez motorja s trdnim upanjem, da ga bodo pravočasno popravili. Pa se to ni zgodilo. Zato sta Vlado in Dušan ostala v Vodicah, Anže, Matija in jaz pa smo se priključili Milanovi posadki na najeti jadrnici Elan 450 namesto Ekota, ki se je kot dober mehanik ponudil, da bo pomagal usposobiti Sarin motor.

START se je zgodil torej : 11.11.2011 ob 11. (23.) uri, 11 minut in 11 sekund

Na startu je bilo 82 jadrnic. Ob polni luni in prilično močni burji je bila gneča pred startno linijo dovolj dinamična, da kljub pozni večerni uri ni bil nihče zaspan. Veter v polkrmo je nekatere posadke vzpodbudil, da so razpeli spinakerje, tako da smo lahko tisti bolj previdni opazovali, kako so jih najprej zmočili, nato strgali in kmalu za tem mokre bolj ali manj uspešno pospravili. Ob razgibanem morju, močni burji (20 - 25 kN) in srebrni mesečini smo se uspešno prebijali v ospredje in pri otoku Komorici smo bili popolnoma zadovoljni s trenutno uvrstitvijo. Kasneje smo se porazgubili na kurzu proti Jabuki. Na večini jadrnic so se posadke razen z velikimi valovi in močnim vetrom spopadale tudi z morsko boleznijo; tudi pri nas je bilo tako. Dva iz naše posadke sta občasno tudi malo 'razgovarala s morem', kot 'klicanje urha' simpatično imenujejo domačini.

Okrog polpetih zjutraj smo obpluli Jabuko. Fotoaparat ni uspel zabeležiti tega dogodka, a naše oči so kljub temu uživale v skrivnostni silhueti z mesečino obsijane velike skale.

Ko se je zdanilo, smo z burjo še vedno jadrali proti Kornatom. Jadra so bila utrimana v ostro orco, krmarji smo se vsake toliko časa menjavali, nezaposlena in utrujena posadka pa je bila v stalni pripravljenosti v najrazličnejših kotičkih barke. Nekateri so poskušali dremati v podpalubju, drugi na krovu. Pravo spanje za večino seveda ni bilo dosegljivo ob razmerah, ko se je ladja sunkovito gibala v treh dimenzijah.

Regato smo v popoldanskih urah uspešno končali s solidno uvrstitvijo. Ker je bila razglasitev rezultatov načrtovana šele naslednji dan, v nedeljo, smo se odločili, da se tega družabnega dogodka letos ne bomo udeležili. Nekateri so odšli takoj proti domu, ostali smo vračali naša plovila na priveze v matične luke.

Po krajšem počitku smo zvečer tudi mi odjadrali s Saro proti Splitu. Ker je bil motor še vedno neuporaben, smo zelo previdno jadrali skozi prehode med otoki, da ne bi obtičali kje v kakšni bonaci. Tako je minila še ena noč.

Zjutraj okoli devete ure smo se vezali v Bobovišču na Braču, kjer smo užili dan počitka v družbi znancev, ki imajo tam kopensko zatočišče, kamor pogosto pobegnejo pred turobnimi celinskimi dnevi. Pozno zvečer smo odšli naprej in sredi noči prijadrali na domači vez.

Misija 'impossible' je bila tako končana.

nedelja, 3. oktober 2010

7.Rokov tek

Tradicionalno se udeležujeva Rokovega teka v Šmarju pri Jelšah. Zakaj?
Ker je bil to nasploh najin prvi polmaraton, ki sva se ga udeležila že prvo leto, ko se je pričel in ko sva se začela tudi midva ukvarjati s tekom.
Ker sva rekla, če lahko drugi, lahko midva tudi.
In ker sva iz takšne snovi, kot so najine sanje......

Pred dvema tednoma je Rokov tek odpadel zaradi slabih vremenskih razmer (ceste neprevozne zaradi poplav), sedaj 2.oktobra pa je prireditelj uspel izpeljati zadevo.

Proga za tek poteka od cerkvice nad Šmarjem, pa vse do Atomskih toplic.

Trasa je speljana po čudovitih gričkih, po neprometnih lokalnih cestah mimo vinogradov, jablan, sliv, med polji s čudovitimi razgledi na Donačko goro in ostale gričke. Vedno si mislim, da bi morala enkrat le vzeti fotoaparat s seboj in poslikati čudovito pokrajino.

V cilju pa zopet vse lepo. Sicer je vsakoletno kopanje v bazenih odpadlo, ker so bili bazeni na prostem že zaprti, ampak vseeno je zelo lepo odteči Rokov tek; nekateri pravijo , da je to tek za dušo.

sobota, 4. september 2010

Maraton Logarska 2010

Uspelo je prvič preteči maraton, 42 km, Mozirje-Logarska dolina.
Kar tako, da vidim, če zmorem.

Na začetku, v Mozirju pred startom, je potekal še sproščen klepet s somišljeniki.
Do Ljubnega je bila tekaška proga prijetna, saj je bila speljana po okoliških vaseh in travnikih; enako še malo od Ljubnega dalje. Pred Lučami pa smo pritekli spet na glavno (in edino) cesto, ki se tam začne rahlo a utrujajoče vzpenjati in zadnji kilometri so bili zato bolj naporni, kot je bilo zaželjeno.

Končno pa se je le prikazala Logarska dolina in le še tri km do cilja.

V cilju je organizator bogato založil stojnice s hrano, tako da smo se vsi lepo okrepčali.
Popoldne pa je pričelo močno deževati in pred nalivom sva se umaknila kar v avto in se lepo počasi odpeljala domov.
Slike in prijazen suport pa mi je seveda nudil Lojze, ki je vztrajno kolesaril ob meni.

nedelja, 16. maj 2010

30.maraton Radenci

Samo polmaraton sva odtekla, 21098 m ampak uradni naziv prireditve je 30.maraton Radenci.

Organizatorji polmaratona zelo očitno niso verjeli uradni vremenski napovedi, ki je obljubljala velike količine dežja in spremljajoči veter in so nam kar poškropili poti, da tekači ne bi tekli v prahu makadama.

Imeli so prav - dežja ni bilo. Odslej bomo o vremenu spraševali le še gasilce - po možnosti te iz Radencev!

Ali se splača vstati na sobotno jutro, v zlati rani jutranji uri, ko uradna vremenska napoved obeta dež, pogled v nebo nabito s težkimi deževni oblaki pa tudi enako?

Seveda, da greš v naliv in veter odtečt dobrih 20 km v drugi konec Slovenjie? In z mislijo, da sem že cel teden vnaprej neumno preverjala vreme ob večkratdnevnem klikanju v vsevedni računalnik, če bi si slučajno vreme le premislilo in nam naklonilo malo sončka?

Niti v zadnjem delčku duše se mi ni porajalo takšno vprašanje o smislu takih in podobnih akcij. Sem pa se že vprašala zakaj se mi takšne dileme ne porajajo.

Verjetno zaradi naslovnih verzov najinega bloga...Zunaj pa dež in zeleno sonce....in voda na ustnicah...in grem; svet pod lahkimi koraki, misel nad oblaki.

Zaradi sanjavih misli nad oblaki, zaradi veselja nad premagovanjem težnosti zemlje in doživljanjem svobode, zaradi preiskušanja svojega telesa in duše, se poraja užitek ob uporni moči svojega bistva proti vsemu, kar teži v podrejenost ali žalostno pritlehnost. In seveda ob zavedanju, da sem v bistvu le nihče ob pogledu na veličastno stvarstvo našega Stvarnika.

Takole sva oblekla nove tekaške hlačke in majico našega velikodušnega sponzorja z mislijo, da bo nov material zadržal mokroto, ki naj bi pršela z neba, nama pa pripomogel hitre lahkotne noge. Bistvo je pozitivna misel, ki je vedno bila in bo tudi v bodočnosti pol uspeha.

Tek je minil presenetljivo prijetno, namesto običajne vročine, ki smo jo premagovali v prejšnjih letih, je bilo tokrat prijetnih 11 stopinj Celzija, ki so motile verjetno le 'ta črne favorite' iz Kenije, ki so zato zaostajali za svojimi najboljšimi dosežki, medtem, ko smo jih navadni rekreativci celo izboljševali.

Tudi postojanke z okrepčilnimi pijačami ob progi so bile letos še bolj na gosto, zato nihče ne more reči, da je po krivdi organizatorjev trpel žejo. Dežja v času tekme ni bilo, vreme skoraj idealno, če odštejem občasni veter v sunkih čez prekmurska polja.

Moj končni čas pretečenega polmaratona mi je bil zadovoljiv, čeprav pa sem si rekla, naslednjič bo res potrebno odteči cel maraton, ker rezerv je še bilo.....

Po prihodu v cilj sva iskala znane obraze vendar smo se vsi nekako porazgubili in ker je obljubljeni dež končno začel pršeti, sva se tudi midva odpravila proti domu in zapustila prekmurska polja in ravnice, z mislijo, da se drugo leto zagotovo zopet vidimo, če ne še prej , seveda.

nedelja, 21. marec 2010

Mali kraški maraton 2010

Kaj vse mora včasih človek narediti čez dan, da lahko pozno zvečer zadovoljen sedi in meditira o minulem dnevu...

Nedeljsko jutro sva pričela dovolj zgodaj, da sva se brez naglice odpeljala iz sončne Štajerske pod oblačni svod na rahlo čemerni in deževni Kras; v Sežano, na polmaraton. Tokrat je bilo osem stopinj Celzija in za spremembo (namesto burje) občasno rahel jugozahodnik, ki nam je sušil pot in dežne kapljice s čela.

Po tistem je sledil hiter povratek preko Trojan v sončno in prijazno deželo, nato pa še savna in kopanje v Topolšici.

In občutek je na koncu dneva zelo dober, duša in telo pa zopet mirna in spokojna pred izzivi novega delovnega tedna...