sobota, 01. november 2014

Cima di Terrarossa ( Špik hude police )

Izhodišče: planina Pecol
Opis poti: dolina Pecol - Špik hude police - greben Terrarossa - dolina Pecol
Višinska razlika:: 1000 m
Cesta vodi do planine Pecol, kjer je veliko parkirišče. Čez planino je speljanih precej poti  v smeri Montaža in drugih vršacev. Dobro bi bilo, če bi imela pri roki planinsko karto za orientacijo, pa je žal nisva imela. 


Na planini se nahaja  planinska koča Rif. Brazza, od koče dalje pa vodita poti na Montaž 
in najina na Špik hude police.
V opisu poti sva prebrala, da je tu svet kozorogov. Opazila sva, da jih v zgodnjih dopoldanskih urah še ni bilo videti, ko je postajalo topleje pa so le prišli na plan.
Lahko si prišel čisto blizu do njih in izgledalo je kot da se radi fotografirajo.
Ostenje Hudih polic je povsod zelo slikovito in privlačno za oko.
Spraševala sva se, le čemu plezajo kozorogi na vrhove in špičke gora in nepremično zrejo v dolino.
Toda saj tako delamo tudi mi. Le čemu?
Proti vrhu so bile skalne poličke ponekod malo bolj izpostavljene prijetnim globinam.
Vrhovi teh gora so podobni  našim Karavankam, samo da so tile višji; 
vsi so namreč visoki med  2400 in 2600 m.
Na vrh Špika hude police ( 2420 m ) sva prišla med prijetnim opazovanjem zanimive okolice, zato nama je čas vzpona hitro minil. V ozadju se v vsej svoji mogočnosti kaže Jof di Montasio - ( Montaž).

Vrh je seveda lepo razgleden,  v ozadju je viden severni del našega Kaninskega pogorja .
Obširna planina Pecol s katere sva se povzpela, se nahaja približno 1000 m nižje.
Kozorogov je res veliko, pravi užitek jih je gledati, kako spretni plezalci so.
Za vrhom Hude police sva nadaljevala najino prečenje grebena vse dokler nama  nadaljevanje ni preprečila globoka grapa, za katero nisva zbrala dovolj volje, da bi jo preplezala.
Pobočje gore je res polno polic, velikih in malih tako ni čudno, da je dobila tako ime.
Ko sva se pripravljala za obisk te gore, sem mislila da ima tako ime zato, ker bo treba preplezati kakšno hudo težko polico za dostop na vrh, pa se je izkazalo, da so bile police prav lepo travnate in primerne za razgledovanje po dolinah.
V pozno popoldanskem času je sonce  rumene macesne še bolj pozlatilo.
Mama kozoroginja se je z mladičem spustila navzdol skoraj do planine Pecol..
Na teh travnatih poljanah je v poletnih mesecih verjetno veliko rož.
Čakala sva na vznožju gore, dokler niso drevesa zažarela v svetlobi toplih žarkov zahajajočega sonca.
Na vzhodnem obzorju pa je Kanin že skoraj tonil v mrak.
Zlata barva trav in macesnov nama v zahajajočem dnevu vedno pritegne oko.
Dan se bo dokončno umaknil in sonce nam je tudi tokrat zapustilo krasno sled v tej jeseni.
Počasi sva se tudi midva spustila na rob planine. Odšla sva v dolino malo za soncem.

__________________________________