petek, 09. avgust 2019

Turska gora in Brana


Pot: Okrešelj, Turski žleb, Turska gora, Brana, Kamniško sedlo, Okrešelj
Višinska razlika: okoli 1000 m
Čas: okoli 10 ur

Zgodnje jutro v Logarski dolini je bilo polno meglic. Razmišljala sva kam bi zavila?

Že dolgo nisva šla skozi  Turski žleb,  pa sva ga šla spet pogledat.
Jeklenice so še vse na svojem mestu in trdno držijo. Pogled z žleba na kraljico dneva,
Mrzlo goro, pa je tudi s te perspektive veličasten.

Proti vrhu žleba sva doživela proženje kamenja in kmalu sva zagledala povzročitelje.
Kar gledala sva te veličastne kozoroge in oni naju. So veliko manj plašni kot pred leti.
Cela družina je bila na jutranji gimnastiki ali kako bi to imenovali, kar so počeli.

Razšli smo se in midva sva krenila navzgor proti Turski gori.
Z vrha Turske gore - 2251 m je čudovit pogled na Skuto in Rinke.

Pogled na travnato Brano s Turske gore mi je vedno lep in zanimiv.

Pri sestopu  se je takole občasno odpiral lep pogled na Kamniško sedlo.
Po poti proti  Kotličem so vsa varovala v dobrem stanju, kar je polepšalo strm spust.
Gorski utrinki so prava paša za oči.
Prehod na Kotliče je speljan dokaj domiselno.
Nato pa zopet gor po pobočju Brane.

Pogled nazaj na Kotliče in Tursko goro nama je dal občutek zadovoljstva.

Proti vrhu Brane so se meglice že pričele dvigovati in se gostiti.
Vrh Brane - 2253 m.
Megle so se valile čez Kamniško sedlo in grozile, da z novimi razgledi ne bo nič.

Res je bilo tako ampak obilje planinskih rož je vseeno pričaralo lepo vzdušje.
Celo šopi planik so se našli in zaključili lep gorski dan.


__________________________________


ponedeljek, 05. avgust 2019

Velika (Koroška) Baba



Pot: Dolina Belske Kočne na avstrijski strani, Jenkova planina, po grebenu do Bab, Savinjsko sedlo, dolina Belske Kočne.
Višinska razlika: okoli 1200 m
Čas: okoli 10 ur
Iz doline v Belski Kočni vodi delno zaraščena pot na Jenkovo planino. 
Steza nekajkrat preči lepo na novo urejeno makadamsko cesto, ki vodi do tamkajšnje koče. 
Glede na to, da je cesta tako lepa in nova , sva pričakovala neko lično kočico tam gor. 

 No, kočica je res čedna vendar je planina precej zaraščena z visoko travo in opuščena, 
le bela lepa cesta se blešči na njej in kar naenkrat tudi konča.

Pogled z Jenkove planine na naše Savinjske Alpe je vredno malo dalj opazovati.

Skozi gozd z debelimi smrekami sva hodila navkreber do tam,
kjer se kar naenkrat prične pas ruševja, ki vodi do grebena.

 Greben je ponekod zračen, ko hodiš gor in dol kakšno uro ...

Pogled navzdol na Jezersko tokrat ni tako jasen, da bi se prepoznale podrobnosti krajine.
Kmalu prideva do vrha Male Babe.

In gledava na vrh Velike (Koroške) Babe, ki pa je tokrat že zaseden. 
Zato smo lahko fotografirali drug drugega in si kasneje zamenjali fotografije. A ni fajn?

 Z vrha Velike (Koroške) Babe - 2127 m sva kmalu gledala nazaj tja, 
kjer sva maloprej puščala najine stopinje. Vmes je namreč samo malo večja grapica.
 Razgled je bil dovolj razkošen:  Kočna (desno), Grintavec in Dolgi hrbet pa v nadaljevanju.
 Tu smo imeli vsi trije kratko malico med katero nama je punca iz Opatije povedala  zelo doživeto zgodbo s plezanja skozi Žrelo, kjer je pot bila zaprta.
 Pogled na Matkovo kopo, Krničko goro in Mrzlo goro ( z leve) je obudil najine spomine. Lep je občutek, ko veš, da si tam že bil. Vse tri gore so namreč precej težko dostopne. Matkova Kopa in Krnička gora sta pa sploh dva dragulja Matkovega kraljestva.

Še enkrat Krnička gora ob Mrzli in novi spomini nanju.

 Pot navzdol z Bab do Jezerskega sedla je pa kratka in sladka. 
V ozadju so se prikazale Rinke s Križem na čelu.

Pri vračanju z Velike babe je bil nujno potreben še skok na Ledinski vrh - 2108 m. 
Vendar te nuje nisva čutila oba, zato se je eden ta čas sončil. Uganeš kateri?   
 Storžek ...

 Na Savinjskem sedlu je sonce lepo grelo.
Pogled nazaj na obe Babi...
 Utrinki gorskega cvetja ob poti.

S Savinjskega sedla vodi označena pot nazaj v dolino Belske Kočne mimo studenca, ki nama je še predobro znan s lanskega pohoda na Krničko goro. Tudi tokrat sva se ga razveselila. 
 Prav tako tudi te stare lovske koče na zaraščenem malem travniku.

Dan je šel h koncu. Bil  je spet eden tistih, ki dolgo ostanejo v spominu.

___________________________



torek, 16. julij 2019

Planjava preko Srebrnega sedla


Potek poti: Planina Podvežak, Korošica, Srebrno sedlo, Planjava, Babe, Škarje, Korošica, Vodostečno jezero, Podvežak.
Višinska razlika: okoli 950 m
Kot ponavadi v tem času, sva se odločila za pot do vedno prekrasnega Srebrnega sedla.
Pogled navzgor proti sedlu, s Korošice. Pot je položna, posejana z mnogimi rožicami,
 naju pa je še posebaj zanimal ranjak, materina dušica in pelin.
Požgana koča na Korošici še vedno sameva. Za njo pot vodi po lepi dolinici, 
kjer se občasno oglašajo svizci; že vem da so tam doma.
Na vrhu Planjave - 2392 m je bilo kar nekaj pohodnikov, tako da sva se hitro umaknila navzdol 
in se odločila še za prečenje Bab vse do Ojstrice.
Pogled na Babe in na Ojstrico.
Prav čedno je to prečenje, časovno traja blizu dveh ur, kar me je presenetilo. Sicer pa ni čudno, 
gor in dol s prve Babe, nato  drugo; vse pa so visoke nekaj nad 2000 m.
Razgledi pa so bili lepi kot se na grebenih spodobi - pogled navzdol v Logarsko dolino.
Pod Ojstrico sva zavila navzdol na Korošico.
Pogled nazaj na Planjavo in Babe...
... ter navzdol na žalostne ostanke koče na Korošici.
Srčasto Vodostečno jezero je tokrat imelo barvo okoliškega "mulja".
Ob zaključku dneva se nama je še enkrat ponudil lepi znani pogled na Ojstrico. 
Res je lepa, rečem vsakokrat.

______________________