Lučki Dedec

Pot: Podvežak, Korošica, Lučki Dedec, Vodostečnik, Podvežak

Razmere: sončno in vetrovno, večinoma trda podlaga, potrebna je zimska oprema

Čs: okoli 7 ur

 S ceste proti Podvežaku se vedno odpira lep pogled na sosednji Rogatec. 

Tokrat je imel rdeče, jutranje spremstvo. Na planini Podvežak pa je bilo v tem jutru vse tiho.

 Prvi pogled na Ojstrico pokaže.

 Pot proti Korošici je bila ponekod zapihana, ponekod pa pa je bila trda, snežena podlaga. 

Potrebno je bilo nadeti dereze in v roko vzeti cepin.

 Tjale gor greva, na Dedca.

 Veliki vrh in velika Zelenica sta ostala že zadaj.

 Vzpon na Dedca ni bil pretirano težak. 

Nekajkrat se je sicer ugreznilo čez kolena in še dlje, ponekod pa je bil sneg trd ko beton.

 Prvi pogled z vrha Dedca ( 2030 m) na Ojstrico.

 Planjava levo  in Lučke Babe v čudoviti belini.

  Na vrhu Dedca je bila bela, trda in ledena ravnina, 

ki je dajala občutek da si v osrčju belih visokih gora, daleč od človeškega vrveža.

 Veliki vrh in Velika Zelenica v ozadju.

Pogled proti ljubljanski kotlini preko Konja in Velike planine.

Ojstrica v vsej svoji beli lepoti. Videla sva gornika, ki se je previdno spuščal z vrha.

V ozadju Planjava in Lučke Babe.

Vršiči in Vežica, vrhovi proti Presedljaju.

Spust z Dedca. Takrat je bilo že južno in toplo, pa sva si res dobro pogrela prepihana telesa.

 Pod Dedcem sva zavila proti Vodostečniku. 

Jezero je bilo seveda zaledenelo, mala kočica ob njem pa ni samevala. 

Nekdo naju je z daljnogledom opazoval kako se prebijava med ruševjem proti pobočju Deske.

 Spust s pobočja Deske , nazaj do Podvežaka je zopet zahteval pozornost.

 Nazaj do planine Podvežak sva prispela v zadnjih sončnih žarkih.

Tudi tukaj so ljubljanski najemniki že nekaj dni uživali samoto.

 Hodila in zelo uživala v pikanju po trdem snegu in ledu sva ...

In še statistika poti:

___________________________