Izhodišče: Letuš
Čas: 1.30 ure navzgor, 1h navzdol
Malo modrega neba, rumeno sonce in belina gozda...
Bila sva že na Bezovcu (872 m), tako malo med sprehodom po Dobrovljah. Vedno pa sem si želela na Bezovec iz doline, torej z naši strani iz Letuša ali pa kar od doma. Prepogosto so bili na vrsti drugi hribi in zanimivosti tako da sva Bezovec pustila za tisto polovico zimskega dneva, ko bo potrebno napraviti svežo gaz po novem snegu. Skoraj nama je uspelo. Vzpenjati sva se začela pri cerkvici v Letušu. Skozi gozd navzgor mimo dvorišča kmetije, kjer je naju pozdravil prijazni novofundlanec in črn konj v ogradi. Žal nisva imela nič dobrega zanj, zato je kar odšel na drug konec ograde. Pot je večkrat prečkala cesto.
Bila sva že na Bezovcu (872 m), tako malo med sprehodom po Dobrovljah. Vedno pa sem si želela na Bezovec iz doline, torej z naši strani iz Letuša ali pa kar od doma. Prepogosto so bili na vrsti drugi hribi in zanimivosti tako da sva Bezovec pustila za tisto polovico zimskega dneva, ko bo potrebno napraviti svežo gaz po novem snegu. Skoraj nama je uspelo. Vzpenjati sva se začela pri cerkvici v Letušu. Skozi gozd navzgor mimo dvorišča kmetije, kjer je naju pozdravil prijazni novofundlanec in črn konj v ogradi. Žal nisva imela nič dobrega zanj, zato je kar odšel na drug konec ograde. Pot je večkrat prečkala cesto. 
Proti vrhu strmine je markirana pot vodila do koče na Dobrovljah, druga pa proti Bezovcu. Tu pa nama je uspelo napraviti svežo gaz in se tako naužiti malo beline pred novim delovnim tednom. Lovska koča pod vrhom Bezovca je samevala, tako tudi bele breze ob lovski koči, midva pa sva kot vedno občudovala razgled na zasavsko hribovje in tudi sonce se je prikazalo. Malo modrega neba, rumeno sonce in belina gozda, zopet sva ujela kanček zimske idile. Po poti navzdol je naju pozdravil vedno prijazni novofundlanec in tri ure zimskega popoldanskega sprehoda je prehitro minilo.
Objave
