Cefalu

Do mesta Cefalu na severni strani Sicilje sva si izbrala cesto po notranjosti Sicilije, mimo manjših mest, mimo slikovitih plantaž oljk, vinogradov in prelepih posestev; najprej pa do Palerma. Tega pa sva namenoma občudovala le od daleč in sva se peljala le skozi njegovo predmestje, saj si mestne gužve nisva zaželela.

V notranjosti celine se Sicilija ponaša z neverjetno količino obdelanih nasadov oljk, vinske trte, pa tudi lubenic ter melon. Teh obdelanih površin je toliko, da ima človek občutek, da Sicilija zalaga celoten svet s svojimi dobrinami.
Kjerkoli sva se vozila, skoraj ni bilo kmetijske površine, ki ne bi bila obdelana.

Oleandrov je v teh krajih res neverjetno veliko. Povsod kamor pogledaš ali na neobdelanem svetu ali pa v urejenih nasadih. Običajno so tudi vhodi do posestev okrašeni s palmami ali oleandri. Pogosto vidiš oboje skupaj.

Na posameznih predelih, kjer je očitno stalen veter, pa so postavljene veterne elektrarne.

Veliko je bilo tudi takšnih bolj ali manj zanimivih skalnih izdankov.

Pred Palermom pa so bila mesta zasuta s smetmi, tako da sva se že vpraševala, če se je stavka smetarjev iz Neaplja razširila tudi bolj na jug Italije. Vendar zgleda, da je stavkal le ta okraj, kajti drugod je bilo dokaj čisto.

Nad mestom Cefalu se dviga strmo odsekan skalnat hrib. Pred mestom pa se razpostira kakšen kilometer dolga peščena plaža z vso potrebno infrastrukturo za dobro počutje kopalcev; torej tudi z nepogrešljivimi senčniki različnih barv in ležalniki.

Obhodila sva vso staro mesto, ugotovila, da sadje prodajajo tujcem po dvakratni ceni, ker sva kupila kilo zelo poceni hrušk takoj za nekim domačinom. Ko sva se čez kakšno uro vrnila nazaj po novo kilo slastnih hrušk, nama je trgovec postavil dvojno ceno in popustil šele takrat, ko sva ga spomnila, da sva pri njem prej kupila enake hruške pol ceneje. Pri najinem pohodu sva si kar dvakrat ohladila vroče noge v starodavni pralnici perila. Kakšen užitek!

Nazadnje je sledil še sprehod po glavnem mestnem pomolu in valobranu, ki je v tisti vročini služil predvsem kot  kopališče domačinov. Imelo naju je, da bi se jim pridružila, a sva se raje odločila za sladoled in nadaljevanje poti.

Mimo mesta San Stefano di Camastra, ki slovi po svoji keramiki, nisva odšla, dokler si nisva ogledala večine trgovin s keramiko. Veliko je bilo kiča, toda videla sva tudi simpatične izdelke, ki sva se jim zelo težko uprla, da niso končali med pestro prtljago v najinem avtomobilu. 

Dan pa sva zaključila na Capu de Orlando, prekrasnem  rtu na severni strani Sicilije.