Brkinški rob

 Pot: Podtabor po cesti do Šilentabora in po robu nazaj čez Grmado in Gradišče

Pot po Brkinškem robu je primerna bolj za zimsko in zgodnje pomladni čas,

 tako kot sta jo opravila npr. Barbara in Boštjan. Pri naju je prišla ta pot na vrsto sedaj v maju.

Hojo sva pričela v Podtaboru po stari italijanski cesti ..

...mimo zanimive stene, ki jo plezalci še niso opremili...je pač sumljivo previsna v vrhnjem delu ...

... še skozi predor...

Jutranje meglice nad Narinom, vasjo južno od Podtaborske stene so izrisovale krasne impresije.

Stena se nato umakne položnejšim pobočjem, kjer se priključi še nekaj poti 

in že greva rahlo navzgor do lepe cerkvice sv. Martina.

S ceste nato skreneva na rob planote in nadaljujeva do vrha Šilentabora.

Rob pečin je v tem času bujno zelen z obilico cvetja.

Razgled sega daleč proti Vremščici in Nanosu.

Strma travnata pobočja pod Šilentaborom pa so polna cvetočega španskega bezga.

Vrh Šilentabora( 751 m ).

Z vrha se vidi dalje proti ostalim gričem. 

Malo naju je mikalo, da bi še nadaljevala pot, pa nama ni ugajal spust preko doline. 

Redko se pri nama zgodi, da razum prevlada srce. Tokrat je zmagal!

Zato sva se raje obrnila nazaj v vas Šilentabor prebrat opisno tablo.

Nato pa zopet navzgor na rob med cvetoče grme...

... in nazaj do cerkvice sv.Martina.

Pri cerkvi je pot zavila po cesti navzdol mimo Grmade. Midva pa sva hotela v povratku hoditi po robu prepadnih sten, zato sva jo mahnila po slabi potki v smeri vrha Grmade ( 720 m ).

Kmalu je težko sledljiva steza izginila v goščavi, pa sva se vseeno trmasto prebijala v smeri Grmade 

preko trave, grmičevja, trnovja in padlih dreves. 

Pogrešala sva najino mačeto, škarje in srp. Malo popraskana sva dosegla vrh še preden sva obupala.

Ko sva sestopila z Grmade na Guri , sva nadaljevala zopet po lepi poti do Gradišča( 791 m)...

Z Gradišča je lep pogled dalje po Brkinškem robu.

Mimo velike planjave sva hodila počasi in kar nekaj časa delala družbo čredi konj,

 ki se je pasla v sočni travi.

Med prelepim cvetjem sva nadaljevala dalje po robu, pod nama pa že videla staro italijansko cesto.

Pohod sva zaključila na izhodišču v Podtaboru in nabralo se je za okoli 14 km  in 472 višinskih metrov poti.

Ugotovila sva, da je tukaj tudi pomladni čas prijeten za hojo po robu pečin.

Še prideva!

_______________