Tunizija, Djerba in nazaj do Tunisa

 

 Pot: proti Djerbi, mimo Sfaxa ter do Tunisa

 Naši dnevi v Tuniziji se nepreklicno iztekajo, pa smo se napotili tja, 

kamor potuje večina Slovencev na tunizijske počitnice. 

Tudi mi smo se še želeli kopati v morju, pa smo se usmerili proti Djerbi.  

V Tuniziji prometni predpisi očitno niso tako strogi, kot smo jih vajeni v Evropi, 

kar smo znova in znova ugotavljali, ko smo videvali motoriste brez čelad,

 tehnično pomanjkljive avtomobile ali prehitevanje preko polne črte ali sredi križišča po desni strani. Tokrat smo malo vozili za preobteženim tovornjakom.

 Djerba je velik otok, ki je povezan z nasipom s celino. 

Nasip je dolg okoli sedem kilometrov, zgrajen pa je bil že v času, ko je tu vladal rimski imperij.

 Tukaj je zgrajenih veliko turističnih kompleksov, z bazeni in golf igrišči, 

vendar v tem času še ni bilo zapolnjenih niti pol turističnih kapacitet.

Zapeljali smo se po otoku, si ogledali nekaj mivkastih plaž...

... gledali dejavnosti obiskovalcev (jahanje kamel, konjev, vožnja s štirikolesniki, windsurfing)...

... se kopali, prespali ob plaži in drug dan uživali v lepem sončnem vzhodu...

 ...ter nato odbrzeli po tunizijski avtocesti nazaj na sever. 

Čakalo nas je okoli 500 km vožnje do Tunisa, od koder gremo z ladjo domov..

Ni bilo časa in volje za ogled mesta Sfaxa, ki je sicer pomembno središče v vzhodni Tuniziji. 

Ima veliko tržnico, dobro ohranjeno medino, trdnjavo in še kaj bi se našlo. 

Pustili smo ga "za drugič".

Ogledali pa smo si majhno mesto Al Djem, ki je znano po impresivnem rimskemu amfiteatru.

Amfiteater je po velikosti tretji na svetu, dobro ohranjen, zgrajen je bil v 3.stoletju n.š. 

Uporabljali so ga za gladiatorske boje in druge spektakle. 

Ima tri nadstropja arkad in še ohranjene podzemne prostore, kjer so bivali gladiatorji in živali.

Okoli amfiteatra je veliko prodajalcev in spet so nas prepričali za nakupe. 

Res so vztrajni in prijazni, cene pa že v osnovi nizke, 

pri nakupu po kratkih pogajanjih pa še bistveno nižje. 

Pa smo tako zapravljali naše zadnje dinarje.
Proti  severu smo se vozili mimo velikih oljčnih nasadov. 

Tunizija sodi med največje proizvajalke oljčnega olja na svetu.

Zvečer se ustavimo še v Hammam Bent Jedidi. Majhen kraj ima izvir vroče vode v zaprtih bazenih

 in domače toplice nudijo tudi masaže s dišečo soljo za 10 dinarjev. 

V kraju je tudi veliko možnosti prenočevanja, kar smo z veseljem koristili 

in preživeli zadnji tunizijski prijeten večer na prostem  seveda v naši običajni dobri družbi.

Zjutraj se vozimo mimo mesta Kairouan, ki je muslimansko središče z veliko mošejo;

 tudi to pustimo "za drugič".

Mesto Hammamet je znano turistično mestece, ne presenetijo pa nas več takšna vozila, 

 kjer iščeš voznika pa ga ne vidiš.

Zadnji dan je namenjen obisku Kartagine. Zgradili so jo Feničani  iz mesta Tir okoli 800 pr.n.št. 

Od tod izvira veliki Hanibal, ki je Rimljanom povzročal obilo skrbi in strahu. 

Na vrhuncu moči je Kartagina štela 3 do 4 miljone prebivalcev.

 Kartagino so delno porušili Rimljani leta 146 pr.n.št, vendar so jo nato znova dogradili, kar priča še sedaj mnogo ostankov iz tistega časa.  V drugem in tretjem stoletju n.št je mesto znova zacvetelo vse do sedmega stoletja, ko so to območje zavzeli Arabci, ki so Kartagino dokončno porušili in v bližini zgradili mesto Tunis, ki je nova prestolnica te dežele.

Amfiteater, kjer se še danes dogajajo prireditve.

Velika razkošna mošeja v bližini kaže premoč zmagovalcev nad Kartagino.

Mnogo rimskih ruševin je v takšnem stanju.

V okolici stare bazilike je danes arheološki muzej na prostem.

 Na vrtu za baziliko pa stoji sarkofag.

Ob njem pa je postavljena plošča s krono nad tremi lilijami.

Kdo je v sarkofagu, nam ni uspelo ugotoviti a očitno je kraljevske krvi, 

kajti Simbol fleur-de-lis je v grbu francoske krone. 

Tri lilije, so namreč vzbujale Sveto Trojico (Oče, Sin in Sveti Duh), pa tudi teološke vrline 

(vera, upanje in ljubezen). Fleur-de-lys je tako dejansko postal simbol podrejenosti Suverena božanski oblasti, s čimer je upravičil njegovo vladavino in njegovo moč.

 

Ob tem smo se spomnili, da so tri lilije tudi v grbu enega našega slovenskega mesta.

Najbolj pa so poznani ostanki Antonijevih term.

Ruševine mesta se nahajajo na velikem področju. Vstopnina za obisk je  12  dinarjev in velja cel dan na različnih lokacijah ruševin in muzejev.

Delno je tudi ohranjena stara luka Kartagine. 

Danes je še uporaben en del z polotokom, drugi del je zasut.

Blizu je tudi modro mesto Sidi Bou Said, moderne hišice v modro beli kombinaciji. 

Tu se lahko zapravi zadnje tunizijske dinarje, iz države jih namreč ne smeš nesti. 

Ni pa velike kontrole v zvezi s tem.

Pred vkrcanjem na trajekt v Tunisu so nas čakale še izhodne carinske obveznosti. 

Tudi te trajajo kakšne tri ure, na nekaj okencih in pregledih potnih listov se lahko vkrcamo na trajekt,

 ki pa je žal imel zamudo tri ure.  Pri čakanju na trajekt pa smo tudi opazili fantiče, 

ki so se smukali okoli avtov ter odpirali vrata večjih vozil. 

Kasneje smo izvedeli, da je to način, da se pretihotapijo v Evropo.

Tunizija je zelo raznolika dežela prijaznih ljudi. Ima vse, morje, puščave, vmes kulturne rastline, 

je tudi velika izvoznica oljčnega olja. Cestne povezave so v glavnem dobre, stranske ceste so pa mnogokje zapostavljene in za marsikateri EU okus malo slabše. Nas ni motilo. 

V deželi tudi nimajo zelo urejeno komunalo, kar se žal vidi na obrobjih mest. 

Prisotna je policijska in vojaška kontrola zlasti na področju meje s Alžirijo. 

Vsi uradniki pa so zelo prijazni.

Naše potovanje smo načrtovali že doma in se je izkazalo, da je bil načrt toliko realen, da smo ga lahko skoraj v celoti izpolnili in malo dodali, ko smo na poti opazili kaj zanimivega.

In ravno to je čar svobodnega potovanja, ki ga prakticiramo.

Zadovoljni že načrtujemo novo potovanje.

 

______________________

Tunizija, mesto Remada, mesto Medenina ter nazaj na sever

 

Pot: Tataouine in še proti jugu vse do Remade,  mesto Medenina nato nazaj proti severu skozi Ghomrassen

( tukaj je pokrajina podobna Antiatlasu v Maroku)

Pod Tatauinom smo prespali na prostoru, ki je nudil dobro zaščito pred vetrom, 

kar se je kasneje izkazalo za zelo koristno.

Tam je tudi padla odločitev, da nadaljujemo pot proti Remadi, ki leži še bolj južno.

Po lokalni cesti smo torej zavili na jug in si ogledovali pustinjo. 

Opazili smo nekaj pist, ki so vodile neznano kam, saj v naših zemljevidih niso zabeležene.

Redka naselja in osamljene zgradbe so občasno zdrsele mimo nas, večinoma pa smo vozili

 po enolični a prijetni pokrajini polni peska in trdoživih rastlin.

Ker je ponoči na kratko celo deževalo, 

je bilo ozračje sprano in barva peska svetlo oranžne barve.

Tega v puščavi ne doživiš pogosto.

Vijolično je zacvetelo je tudi nekaj grmovja.

Bilo je zopet lepo za zadnje utrinke v oranžnem pesku.

Po lokalni cesti smo zapeljali v Remado. 

V mestu je vojaška postojanka in tukaj je poleg bencinske črpalke še nekaj trgovin in obcestnih stojnic. Do libijske meje je le še 30 kilometrov. Za pot naprej na jug potrebuješ dovoljenje od oblasti iz Tatauine. V mestu smo nakupili dateljev ter se zapeljali nazaj proti severu; tokrat po glavni vpadnici.

 Prodajalci nam niso izgledali prijazni, pa vzroka za to nismo ugotovili. 

Na glavni cesti nas je ustavila vojaška kontrola ter zahtevala potne liste.Morali smo nazaj do njihovega poslopja. Zahtevali so tudi telefone in pregledali naše slike, ker smo menda slikali nekaj nedovoljenega. Na enem telefonu so res našli za njih sporno sliko, ki v ozadju prikazuje vojaški vhod v poslopje. Sporna slika je nastala povsem po naključju, ker se je slikalo le krožišče pred njo.Po kakšni uri pogovorov in brisanju sporne slike, smo se lahko odpravili ponovno na pot. Čez nekaj kilometrov so nas ponovno zaustavili, morali smo zopet nazaj pa smo se tako še tretjič v enem dnevu znašli v Remadi. 

Tokrat smo morali vse ponovno pojasniti še najvišjemu uradniku po činu. Sledila so še vprašanja, kje smo zaposleni, slikali so nas...nato pa so nas izpustili.

Skratka po skoraj tri urni zamudi smo lahko odbrzeli nazaj proti severu in se nismo ustavili, dokler nismo bili vsi prepričani, da nas vojaki ne bodo več vračali v Remado. 

Znova smo lahko v miru občudovali puščavo v vseh njenih pojavnih oblikah.

Vozimo se zahodno od Tatauina, lepi gorati pokrajini, podobni Antiatlasu iz Maroka.

Mesto Medenina je bolj severno in je znano po starih lepo ohranjenih hranilnicah žit.

Obiščemo tudi muzej ter staro medino.

Stara žitnica je lepo ohranjena, v njeni notranjosti je etnološki muzej o starem življenju Berberov. Seveda je zelo zanimiv za nas.

Za hladnim obzidjem žitnic smo opazovali igro dame s kamenčki. Igralca sta bila zelo zavzeta in nas gledalcev nista opazila.

Notranjost ene od niš, opremljeno na star način.

 Mesto Medenina je vredno obiska.

Počitek poiščemo še bolj severno, na področju, kjer so odkrili veliko ostankov dinozavrov,

 kar so nedvoumno označili. 

Tudi mi se zapodimo na vrh hriba poiskat kak ostanek kosti ali zoba za nas.

Kosti ali zob nismo našli, smo pa doživeli čudovit sončni zahod po napornem dnevu.

Z zavedanjem, da se počasi bliža konec naših tunizijskih dogodivščin, prespimo prijetno in mirno noč. V naslednjih dnevih se bomo usmerili po vzhodu države.

Ob Sredozemski obali se bomo počasi vračali do Tunisa.

___________